Novice Svet24

Je pot k popolnemu človeku, priložnost za iskanje smisla in vrednosti človeškega življenja, je društvo vsakdanjih ljudi, ki se družijo brez koristi in prisile, so ljudje, ki bi radi iz dobrega človeka naredili še boljšega, ki so na poti iz teme proti svetlobi in bi radi iz neznanja in nepoznavanja sveta naredili red iz kaosa. Tisto, kar smo storili samo zase, umira z nami, tisto, kar smo storili za druge in za svet, bo ostalo in postalo nesmrtno, menijo.

Arhiv Svet24

Prostozidarji so imeli v loži vrsto simbolov, ki so jih razlagali in iskali v njih smisel. 

Od neobdelanega do obdelanega kamna

Nastanek, časovno obdobje »najstarejšega bratstva« ni določeno. Davna legenda trdi, da se je vse začelo od Hirama Abifa, ki je približno 960 let pr. n. št. sezidal Salomonov hram v Jeruzalemu. Ni se slišalo sekanje kamna, udarci s kladivom, samo mojstrski nasveti omenjenega graditelja. Prostozidarji so se pozneje navezovali na templjarski red, ki je bil uničen leta 1307. Od njih so se naučili graditi cerkve, gradove, katedrale. Lesene barake na gradbišču so postale učilnice, v katerih so mojstri učili pomočnike in učence klesanja, gradnje novega sveta. Delavci so se najprej družili v gildah in cehih in šele pozneje so postali iskani in čislani zidarji. Med delom so se naučili, da je človek kot neobdelan kamen. Iz tega neobdelanega kamna je nastal obdelan kamen, pripraven za zidavo hrama. Iz tega operativnega razmišljanja in delovanja se je prostozidarstvo počasi spremenilo v spekulativno. Neobdelan kamen je postal človek, ki se je moral posvetiti samemu sebi, da je lahko postal del duhovnega hrama. Delavci so se z gradbišč preselili v gostilne in v njih napravili lože. Štiriindvajsetega junija 1717 so se v Londonu združile štiri lože in naredile veliko ložo. Prostozidarji so izdelali svojo konstitucijo. V lože so prihajali plemiči, celo okronane glave, znanstveniki in umetniki. Kmalu so velike lože nastale tudi v Evropi in Severni Ameriki.

Loža – osnovna celica prostozidarjev

Najmanj sedem mojstrov je bilo potrebno, da so lahko ustanovili ložo. V njej so se shajali, učili, napredovali v znanju, si širili obzorje. Najstarejši mojster med njimi je postal starešina. Kmalu je dobila loža svojega govornika ter tajnika, prvega in drugega nadzornika, in kar je bilo posebno važno: vratarja. Ta je pregledoval, ali so prihajali na delo bratje, ki so morali ob vstopu dati poseben znak, izgovoriti tajno besedo in pokazati svojevrsten stisk roke. Prostozidarji so imeli v loži vrsto simbolov, ki so jih razlagali in iskali v njih smisel. Tam je bil majhen oltar, na njem biblija, odprta na strani evangelija sv. Ivana. Nanjo so morali kandidati položiti roko in priseči, da o vsem, kar bodo v loži videli in slišali, ne smejo govoriti ljudem, ki niso bratje. »V molčečnosti je gotovost!« je mnogo let pozneje ugotovil prostozidar in nobelovec Ivo Andrić. Na sredini sobe ali hrama je bila položena tapiserija, slika sveta, na kateri so najpogosteje narisani sonce in mesec, tri stopnice, dva stebra, velika črka G, ki lahko pomeni »geometrija«, »god« (oziroma veliki graditelj vseh svetov). Za evropskega prostozidarja je to simbol, ki si ga lahko vsak razlaga po svoje. Okrog tapiserije so trije podstavki, na njih tri sveče. Prva predstavlja modrost, druga moč, tretja lepoto. Prostozidarji so vedeli, da za vsak načrt, idejo ali gradnjo potrebujejo najprej modrost in za izvedbo nato fizično in duhovno moč, da bi na kraju naredili hram lepote (kamnosek bi obdelal kamen v nagrobni spomenik, književnik bi napisal knjigo, slikar naslikal umetnino …).

Slovenci so se s prostozidarstvom srečali dokaj pozno.

Modra loža – rdeča loža

Po svetu so najbolj razširjene modre lože, ki imajo tri osnovne stopnje; učenec, pomočnik in mojster. Na prvi stopnji učenec v loži samo gleda in posluša, razmišlja o tem, kako se otresti egoizma, biti z vsemi ljubezniv, dobronameren, spoznava samega sebe, kako postati boljši človek. Na drugi stopnji poskuša najti v sebi moč za življenjske dolžnosti, v prijateljstvu išče oporo in razumevanje, na tretji stopnji spoznava bistvo življenja in smrti, da umiramo takrat, kadar izgubimo vero v smisel življenja. Leta 1801 je francoski trgovec Etienne Morin na ameriških tleh sestavil novi, tako imenovani škotski obred s 33 stopnjami. Tudi ta se je hitro razširil po svetu. Danes deluje v obeh obredih skoraj pet milijonov članov. Kmalu so nastali še drugi obredi, kot denimo Royal Arch. Vsi po vrsti se zavzemajo za razumevanje med ljudmi, so humanistični in karitativni, z vero v človeka. Njihova načela so, da bratje vse, kar slišijo v loži, se naučijo in spoznajo, predvsem človekoljubje, prenesejo v javnost, v tako imenovati »profani svet«.

Prostozidarstvo je bratstvo znotraj bratstva.

Obsodba cerkve in komunizma

Prostozidarstvo je bilo vedno pod strogim očesom javnosti. Kritizirali, obtoževali, celo prepovedali so ga cerkev, številni politični sistemi, fašizem, nacizem, komunizem, v novejšem času tudi islamizem. Pa tudi prostozidarji iz priznanih in nepriznanih, iregularnih lož ter posamezniki, ki so bili izključeni iz bratstva. Papež Klement XII. je že leta 1738 objavil encikliko In eminenti in obdolžil prostozidarje krivoverstva. Zvrstilo se je več sto enciklik, v katerih so posamezni papeži obsojali prostozidarstvo za ogrožanje čistosti vere. Danes cerkev prostozidarjev ne napada več, prostozidarji pa ne pišejo zoper njo. Po drugi svetovni vojni je bilo prostozidarstvo prepovedano v socialističnih državah. Šele po padcu Berlinskega zidu se je svobodni duh prostozidarske ideologije, da so vsi ljudje enaki, vrnil v srednjeevropske države in tudi v Slovenijo.

Slovensko prostozidarstvo

Slovenci so se srečali s prostozidarstvom dokaj pozno. Prva loža združena srca je bila ustanovljena leta 1782 v Mariboru. V Ljubljani je loža dobrodelnost in  stanovitnost začela delati 1792, čez tri leta so jo ukinili, tako kot vse lože v takratni avstro-ogrski monarhiji. Več Slovencev je delalo v tujih ložah. V budimski loži je deloval ljubljanski nadškof baron Mihael Brigido, ki je bil rojen v Trstu, na Dunaju slovenska diplomata, Ljubljančana Janez Filip Cobenzl in Karel Filip Cobenzl, matematik Jurij Vega je bil član lože resnica, član dunajske lože resnična sloga pa je bil najbrž tudi Anton Tomaž Linhart. V Pragi je bil član lože dobrotljivost doktor teologije Gašper Rojko, v loži trije okronani stebri je delal profesor Josip pl. Plenčič, Zois je bil sprejet v Italiji, pesnik Valentin Vodnik je delal v francosko-ilirski loži v Ljubljani. Jožef Anton Mič je bil član celovške lože dobrodelna Mariana. Bil je prošt v Podkrnosu na Koroškem, umrl je star štiriindevetdeset let. V njegovi zapuščini so našli prostozidarski predpasnik, ki ga je obvaroval kljub mnogim političnim preiskavam. Pisal in izdal je Aforizme moralično-filozofske vsebine. Citiramo enega od njih: »Spoznavati resnico, spoštovati lepoto, hoteti dobro, delati najbolje – označuje dobrega človeka. Ljubezen in dobrota sta njegovo bistvo in razvidna ponižnost njegova tančica.«

Slavna imena bratov

Dolg je seznam politikov, umetnikov in znanstvenikov, ki so vstopili v bratsko verigo in jo razširili vse do današnjih dni. Skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart je bil znan prostozidar, del svoje glasbenega opusa je posvetil prostozidarskim bratom. Znana je njegova opera Čudovita piščal. Prostozidarji so bili ruski pesnik Aleksander Puškin, madžarski pesnik Ady Endre, poljski pesnik Adam Mickiewicz. Zagrebški škof Maksimilijan Vrhovac je večkrat povabil na bratski pogovor nadškofa Brigida, v zimskih dneh sta igrala tarok in filozofirala. Brigido mu je za darilo prinesel slovensko slovnico, prevod Biblije. Prostozidarji so bili tudi književnik in nobelovec Ivo Andrić, hrvaški pesnik Gustav Krklec in angleški politik Winston Churchill. Od 56 ljudi, ki so podpisali ameriško deklaracijo o neodvisnosti, je bilo 53 prostozidarjev, pa tudi več kot deset ameriških predsednikov, med njimi George Washington, Franklin Roosevelt in Harry Truman. Benjamin Franklin, eden od utemeljiteljev države, je celo napisal prvo ameriško knjigo o prostozidarstvu.

Po svetu so najbolj razširjene modre lože, ki imajo tri osnovne stopnje: učenec, pomočnik in mojster. 

Velika loža Slovenije

Po padcu Berlinskega zidu se je nekaj slovenskih in hrvaških prostozidarjev, ki so bili pred tem sprejeti v tujih ložah (v Parizu in Beogradu), dogovorilo, da bodo zaprosili veliko ložo Avstrije za pomoč pri ustanovitvi prvih lož v Sloveniji in na Hrvaškem. V Celovcu so 27. 2. 1992 utemeljili tako imenovano pooblaščeno ložo Illyria, v kateri so poleg Avstrijcev delali tudi Slovenci in Hrvati. Mesec dni pozneje, na prvi veliki recepciji na Dunaju, je bilo sprejetih osemnajst novih članov, od tega pet Slovencev. Nekaj časa je bilo potrebnega, da je v prvih ložah Dialogus, Žiga Zois in Arkus začelo delati več kot enaindvajset mojstrov, kar je bilo dovolj za ustanovitev velike lože Slovenije. To se je zgodilo 16. oktobra 1999. Pred kratkim je bila ustanovljena tudi raziskovalna loža Quatuor Coronati. Njeni člani so začeli sistematično zbirati dokumentacijo in podatke o prvih začetkih prostozidarstva na Slovenskem, razmišljajo pa tudi o časopisu, v katerem bi seznanili bralce o zgodovini in pomenu, vlogi in cilji prostozidarstva na Slovenskem.