Leta 1947 je John Cheveer v časniku The New Yorker objavil kratko zgodbo Ogromni radio (The Enormous Radio). Zakonca Jim in Irene Westcott srečno živita v stanovanjski zgradbi in uživata v poslušanju glasbe. Nekega dne Jim preseneti Irene in ji kupi radio. Njej ta ni všeč, ker je sprejemnik grd in predrag. To pa ni najhuje. Irene kmalu ugotovi, da radio ne »lovi« le glasbe, temveč tudi zvoke iz sosednjih stanovanj. Sliši sosede, sliši njihov obup, sliši laži in zarote, sliši, kako mož pretepa ženo, in njeno začetno navdušenje nad »zmogljivostjo« naprave se sprevrže v grozo. Postane depresivna, vse bolj prepričana, da je tudi njen zakon nesrečen, predvsem pa jo začenja skrbeti, da tudi sosedi slišijo, kaj se dogaja v njenem stanovanju. Internet je postal ogromen radio, mi pa nehote sosedi. Z eno razliko. Irene iz zgodbe lahko vedno izključi radijski sprejemnik, internet pa je vedno prisoten. Ne moremo mu ubežati.
Kdo so na spletu Irene, ki poslušajo? One so aplikacije, družbena omrežja in vsaka spletna stran, ki jo obiščemo. In one so vlade in korporacije, kot je razkril Snowden. Teh Iren poslušanje ne spravlja v obup. Ne zanima jih naša nesreča, zanimajo jih oglasi, ki jih prikazujejo v spletnem brskalniku, in denar, ki ga na ta račun zaslužijo. Čakajo na vsak naš »podatek«, ki jim delo olajša. Ker se na spletu obnašamo, kot da nihče ne prisluškuje, nevede (ali vede) o sebi izdajamo vse več.
Ko smo na spletu, se vse bolj obnašamo kot v resničnem življenju. Ker vemo, da so okoli nas ušesa, nam ne pride na misel, vsaj večini ne, da bi se javno prepirali in vsem povedali, kako nezadovoljni smo s svojim življenjem. Pazimo, kaj je na internetu zapisano o nas, ker se vse bolj zavedamo, da nam tam sledijo. Internet ne vidi le tistega, kar mi želimo, da vidi. Ni omejen le na skrbno urejeno fasado digitalne podobe, za katero smo poskrbeli. Pomislimo na čustvene izlive, neprimerne izjave v pošti, ki smo jo pošiljali naokoli. Ta sporočila so še vedno na strežnikih. Tudi če verjamemo ponudniku pošte, da skrbi za zasebnost, nas afere učijo, da ne moremo biti o ničemer prepričani. Da sporočila lahko vidijo tisti, ki imajo znanje in sredstva. Tudi spletni brskalniki vedo več, kot mislimo, da vedo. Kaj smo že Googla vprašali pozno ponoči v opitem stanju? Kakšno neumnost. Google to ve. Družbena omrežja pa vedo, kaj smo zapisali, a na srečo nismo pritisnili gumba za objavo. Zapis ni izpuhtel v zrak. Internet zadrži tudi fotografije, ki smo jih objavili, nato pa izbrisali. Oziroma mislili, da so v resnici izbrisane.
Vse, kar internet ve o posamezniku, zadrži zase. Ne razkriva tega drugim uporabnikom kot radio iz skoraj sedemdeset let stare zgodbe. Podatke internetne Irene zadržijo zase, skrbno jih zbirajo in prodajajo oglaševalcem, ki so njihovi pravi lastniki. Internet uporabnika ne razume kot človeka, temveč kot blago, s katerim spletna podjetja trgujejo. To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti in zaradi česar nikakor ne smemo zanemariti problema zasebnosti na internetu in se nehati pogovarjati o njem. Pravi problem ni pomanjkanje zasebnosti na internetu, temveč pomanjkanje odgovornosti. Kdo je odgovoren in kakšne so zanj posledice, če vede ali nevede dopusti, da zbrane podatke o uporabniku tako ali drugače zlorabijo? Potrebujemo varuha, ki bo bdel nad njimi, kajti če ga ne bo, bodo korporacije in vlade zbrane podatke zagotovo uporabile na načine, ki bodo bolj nevarni kot morda nekoliko nadležno spletno oglaševanje.
