Leto 2000 je bilo prelomno. V le nekaj mesecih je izgubil mamo, službo in doživel razpad zakona, v katerem je imel dva otroka. Alkohol, droga in samomorilne misli so ga privedli do psihiatričnega zdravljenja v Idriji. Z zlorabo opiatov je namreč bežal pred vsem hudim, v svet, ki je bil prijetnejši. »Ženska se, ko je na tleh, izjoče, si 'izliže' rane, ne beži, in potem stopi dalje, moški, ki ima ranjeno bistvo, ob padcu reagira nasprotno – beži in bolečino izraža z nasiljem do sebe, lahko tudi do okolice, zato je tudi tako veliko družinskih tragedij,« razmišlja. Ker nikomur ni želel škodovati, je začel »napadati sebe«.
»V nobeni vojni ni tako hudega sovražnika, kot je bil tisti v meni.« Simon Popović
Že kot mladostnik si je obljubil, da ne bo narkoman. V času obljube pa je že kadil cigarete, občasno marihuano in pil alkohol. V knjigi, k ustvarjanju katere ga je pred nekaj meseci toplo nagovoril direktor uprave Mlinotesta David Nabergoj (tam Simon tudi dela), se je odločil povedati svojo zgodbo in med ljudi, predvsem zasvojence in njihove bližnje, prenesti sporočilo upanja in optimizma. V njej zapiše, da je bila morda prav naivnost tista, ki ga je dokončno speljala na »napačno stran«.
Prijatelju, za katerega je vedel, da je že v »tem«, je ponudil prevoz v Kranj, ob vrnitvi pa sta se ustavila na gozdni poti, kjer ga je prijatelj opogumil, naj preizkusi heroin. Malo se je obotavljal, nakar je doživel čarovnijo usodnega prvega diha. Čutil je mir. In ta občutek je hotel nenehno podoživljati. To je tisto, kar te naredi zasvojenca. Presežek občutja, ki ga želiš znova in znova. »Heroina nisem jemal prek igle, ampak sem ga vdihoval skozi nos. Bil je moj mogočen gospodar, jaz pa njegov vdani suženj. Zavedal sem se, da tako, kot mi je heroin vzel svobodo, mi je ne bi mogla vzeti nobena vojna, sovražnik je bival v meni,« razloži stisko. Dolgo je samo opazoval letak, ki ga je našel v metadonski ambulanti v Novi Gorici. Šlo je za predstavitev centra za brezplačno zdravljenje zasvojenosti, komune v Zagrebu. To je bil zanj oglas za najdragocenejši »izdelek« – za življenje.
Na njegov 35. rojstni dan se je začela njegova pot v svet brez zasvojenosti. Zgodba, ki sta jo v pravkar izdano knjigo Narkomannikoli ujela s sestro Heleno Kobal, je pretresljiva. A bolj kot kruta resničnost iz nje udari moč. Nauki, globina in misli ne bodo pomembni samo za tiste, ki imajo težave z zasvojenostjo, ampak tudi za tiste, ki radi rastejo. Simon Popović je danes poln pozitivizma, poguma in modrosti. Ima službo in urejene odnose. Rad pomaga mladim in staršem s podobnimi težavami. Sedem let je, odkar je prišel iz komune. Preteklost je počistil, prihodnosti pa se radosti.
