Tja se zato podaja vedno več znanstvenikov – upajo namreč, da jih tam čakajo odgovori na vprašanja o našem izvoru. Kakor tudi, če smo v vesolju resnično sami. Prvi raziskovalci so se na Antarktiko podali pred 194 leti v iskanju kitovega in tjulnjega olja ter njihovih kožuhov. Od takrat se je celina v obliki pesti izkazala za pravo zakladnico podatkov o nastanku vesolja in posledic podnebnih sprememb. Nič nenavadnega torej, da nekateri znanstveniki za Antarktiko pravijo, da je okno v vesolje in čas. Vendar pa je celina tihih gora in belih prostranstev daleč od mirujoče. Približno 98 je prekriva led, ta pa se neprestano premika. In čeprav je Sonce pozimi izredno sramežljivo, se poleti skorajda ne zvečeri. A to so vidiki, ki bolj privlačijo turiste.
Skrivnostna celina bi lahko razkrila usodo človeštva, menijo znanstveniki, ter usodo našega planeta.
Znanstveniki se namreč zavedajo, da bi njihova odkritja lahko imela posledice za človeštvo – če se strokovnjaki ne motijo in se je ledena odeja na zahodu Antarktike resnično začela nepovratno taliti, bi to lahko pomenila, da se bodo morala številna mesta, denimo Miami, New York, New Orleans, Mumbaj, London in Oskaka, boriti s poplavami. Zato opozarjati, da dogajanja na Antarktiki ne gre ignorirati. Zgodi pa se tudi, da kaj odkrijejo povsem po pomoti. Ko so prejšnji mesec stikali dobra dva kilometra pod ledenim povrjem, so odkrili 15-centimetrske ribe in kozicam podobna bitja. Ker industrija na Antarktiki ni prisotna, je vsakršna onesnaženost, ki se kaže na sicer neoporečnem ledu in snegu, prišla od daleč stran. Led tako pripoveduje, kako je količina ogljikovega dioksida nihala skozi tisočletja. Antarktika je tudi kraj, kjer se vsake toliko za nekaj mesecev »parkira« luknja v ozonskem plašču in povzroča težave. Običajno, ko se avgusta nazaj priplazi sončna svetloba, ki sproži kemično reakcijo, ki uničuje molekule ozona, zaradi česar nastane luknja, ki je na vrhuncu septembra in ki se s toplešim vremenom zapre novembra. Obenem pa je idealen kraj za meteorite, ki po pristanku ostanejo nedotaknjeni. Znanstveniki tako pogosto odkrijejo takšne, ki so prileteli z Marsa, vključno s tistim izpred 20 let, za katerega so sprva zmotno meni, da dokazuje, da je na Rdečem planetu nekoč obstajalo življenje. Razumljivo torej, da Antarktiko v poletnem času običajno obišče približno 4.000 znanstvenikov, 1.000 pa jih tam tudi prezimi. Približno toliko pa je tudi neznanstvenega osebja.
