Naslov IP je niz številk, s katerim se predstavimo na spletu. Spletne strani in storitve vidijo številke, vedno ko jih uporabimo. Ne vedo, kdo smo, poznajo pa naš naslov. So pa te številke zgovorne. Povedo, iz katere države smo in kdo je naš ponudnik dostopa v internet, saj vedo, kateri številčni bloki so bili operaterjem podeljeni. Naslov IP je prvi podatek, ki ga uporabijo spletne storitve, ki v našem prostoru ne smejo delovati, da blokirajo prošnje slovenskih uporabnikov. Kot sta Netflix ali Spotify.
Ko se odločimo za statični naslov, se moramo zavedati, da bo ta ostal nespremenjen, če ne bomo zamenjali operaterja. Od trenutka priklopa do »neskončnosti« je vedno enak. Statični naslov pride prav, če imamo namen postaviti lastni strežnik. Na primer poštni, spletni ali datotečni strežnik (NAS). Drugače ga ne potrebujemo. Tudi če se morebiti sliši fino, da ga imamo. Oziroma če ga bomo nekoč v nedoločeni prihodnosti res potrebovali, se takrat dogovorimo z operaterjem, da ga dodeli.
Dinamični naslov IP pomeni, da se ta spreminja. Kdaj, je odvisno od operaterjev. Nekateri ga vestno spreminjajo na vsakih 24 ur, drugi, kadar se jim zazdi, da bi bilo to potrebno. Danes je tak, nekoliko pozneje drugačen, še vedno pa eden od naslovov v bloku, ki je operaterju dodeljen.
V teoriji je dinamični naslov varnejši, če ga operater redno spreminja ravno zaradi tega. Pokažimo to nekoliko bolj ilustrativno. Stanujete v zgradbi z več stanovanji. Statični naslov pomeni, da ves čas stanujete v prvem nadstropju v stanovanju številka 1, dinamični pa, da ste danes v tem stanovanju, jutri pa v devetem nadstropju v stanovanju številka 50. In tako naprej vsak dan v drugem stanovanju. Vdiralec v prvem primeru natančno ve, kje stanujete, in si lahko vzame več časa, da v stanovanje vdre, kot v primeru, ko se redno »selite«. Na papirju je to sicer varnejše, v praksi pa nekoliko manj. Heker ali vdre hitro ali pa gre drugam. Težko si predstavljamo, da smo ravno mi tista zanimiva tarča, za katero si bo vzel več časa in se več časa trudil, da vdre skozi usmerjevalnik v domače omrežje. Če res to hoče, mu dinamični naslov ne predstavlja večje ovire.
Razlog, zakaj je v praksi dinamični naslov varnejši, leži nekje drugje. Običajno nam, ko zahtevamo statični naslov, operater dodeli povezavo z nizko varnostjo. Pri dinamičnem naslovu pa višjo varnost, ker pomeni, da že operater zapre nekatera vrata (porte) do našega sistema. Posledično zaradi tega katera od storitev ne deluje. Na primer poštna aplikacija morda ne bo pošiljala odhodnih sporočil po protokolu IMAP. Kar utegne biti moreče. Da deluje, moramo vpisati odhodni strežnik operaterja, kar je skoraj neuporabno, če pošto beremo na mobilni napravi, to pa imamo enkrat v domačem omrežju, drugič pa v katerem drugem. Prav tako se lahko pojavijo težave še z nekaterimi drugimi storitvami, predvsem igranjem iger. Ni pa nujno. Oziroma uporabniki, ki uporabljajo dostop v internet za običajna internetna opravila, ne bodo imeli nikakršnih težav.
Tudi če imamo dodeljen statični naslov, lahko še vedno preskočimo na dinamičnega. V omrežnem usmerjevalniku namesto statičnega naslova določimo, da se z omrežjem operaterja poveže prek storitve DHCP. In preverimo, ali morebiti kaj zaradi tega ne deluje. To pa je odvisno od tega, kako strogo varnostno politiko ima operater in katere »porte« blokira. Nekateri več, drugi manj.
Zanimivosti
Varnost ali svoboda
Dilema, pred katero so postavljeni naročniki dostopa v internet. Naj si omislijo statični, vedno isti naslov IP, ali naj kar pustijo, da jim ponudnik dodeli dinamičnega, ki pa se vsake toliko spremeni. Prvi pomeni svobodo, ki je večina uporabnikov v resnici ne potrebuje, drugi pa vsaj na papirju nekoliko večjo varnost.
