Novice Svet24

Kako je prišlo do tega, da ste odšli na tako eksotičen kraj, kot je Mauritius, in to ne kot turist, pač pa kot slovenski informatik, ki ga je poslala EU? In kako so vas našli? Ste bili edini?

Evropska komisija, podobno kot ZDA in tudi druge države, med drugim izvaja tudi program pomoči, ki je namenjen državam nečlanicam, imenuje pa se EuropeAid. Program pokriva različna področja, od industrije, kmetijstva, šolstva, socialnih tematik in med drugim tudi informatike. Med temi državami nečlanicami se je znašel tudi Mauritius, ki strateško razvija svojo informacijsko družbo in informacijski sektor. Pri tem vidi odprto kodo kot enega ključnih vzvodov, zato so se načrtno lotili razvoja nacionalne politike, strategije in akcijskega načrta za uporabo odprte kode na vseh področjih družbenega življenja.

Torej se je Mauritius obrnil na EU s prošnjo za pomoč?
Tako. To je bila ena redkih priložnosti, kjer je država nečlanica prišla z dokaj razdelanimi cilji in prosila EU za na eni strani pomoč pri financiranju, na drugi pa za strokovna znanja. Smisel EuropeAida namreč ni le v finančni pomoči projektom, pač pa tudi v ponujanju strokovnega znanja za določena področja.

In kako so prišli do vas?
V okviru EU obstaja nekaj agencij oziroma organizacij, ki bi jim lahko rekli headhunterji, ki iščejo primeren profil strokovnjakov, primernih za te projekte. In Slovenija je v strokovnih krogih v okviru EU znana po tem, da ima kar precej znanja na področju odprte kode ne samo v smislu uvajanja, ampak tudi v smislu konceptualnih oziroma strateških odločitev. Imamo torej tako strateško kot tudi čisto praktično znanje uvajanja odprte kode. Imamo na primer COKS (Center odprte kode Slovenije, op. p.), za katerega smo pozneje ugotovili, da je bil verjetno glavni razlog za zanimanje teh agencij za slovensko znanje, saj smo bili eni prvih v Evropi, ki smo imeli tak center za podporo odprti kodi, hkrati pa je ena od ustanoviteljic evropske mreže kompetenčnih centrov za odprto kodo. Pri večini teh aktivnosti aktivno sodelujem oziroma sem bil med pobudniki, kar imam tudi zapisano na svojem profilu LinkedIn. Očitno so se jim te izkušnje in znanje zdeli zanimivi in so navezali stik z menoj, ko so izvedeli, da se z odprto kodo ukvarjam že skoraj ves čas svojega dela v informatiki, torej dobrih 25 let, v tem času pa sem kot direktor podjetja, ki se ukvarja tudi z odprto kodo, sodeloval pri marsikaterem odprtokodnem projektu tako doma kot v tujini. Skupaj z menoj je na Mauritius odpotoval še francoski kolega Olivier Alais, ki pa je imel nekoliko drugačno vlogo, saj se ni toliko ukvarjal z odprto kodo, ampak bolj z informatizacijo nerazvitih držav kot tako, ima pa bogate izkušnje s podobnimi projekti v zahodni Afriki.

Kako dolgo je trajal projekt in kaj je bil njegov cilj?
Projekt je trajal dva meseca, njegov cilj pa je bil izdelava treh ključnih dokumentov – politike, strategije in akcijskega načrta za uvajanje in uporabo odprte kode na Mauritiusu. Gre za dokumente, ki so običajni v državnih upravah. Najprej se izdela politika, ki je čisto politični dokument, ki je kratek in v katerem država v bistvu da celotni zadevi zeleno luč in oblikuje nekatera temeljna načela. Nato sledi strategija, ki določa, kako vse skupaj doseči oziroma kdo so deležniki, ki bi lahko pri tem sodelovali, pri čemer mislim na industrijo, šolstvo, znanost in tako naprej, v njej pa so tudi jasno zastavljeni cilji. Ti so recimo večja stopnja informatiziranosti, učinkovita in stroškovno sprejemljiva e-država, neodvisnost od ponudnikov IT-tehnologij, razpoložljivost informacijskih storitev vsem državljanom in tako naprej. Strategija za vsa ta področja pove, kako se problema lotiti, kako določiti parcialne cilje in kako meriti napredek. Akcijski načrt pa je seveda neke vrste časovnica, po kateri bodo projekti za posamezna področja tekli. Ekipo za pripravo teh dokumentov sva sestavljala midva, sodelovala pa sva z ekipo iz vladne agencije NCB (National Computer Board, op. p.). To je vladno svetovalno telo, ki se ukvarja z informatizacijo državnega aparata in razvojem informacijske družbe nasploh. Njihova naloga je bila bolj organizacijsko-podporne narave, saj so bili tisti, ki so organizirali delavnice, pomagali pa so nama tudi pri razumevanju lokalnih značilnosti. Na podlagi teh informacij sva potem midva skupaj oblikovala omenjene dokumente, nato pa smo jih, skupaj z vsemi deležniki od različnih vladnih organizacij, ministrstev, šolskega sistema (imajo štiri univerze) in tako naprej, sproti verificirali na različnih delavnicah, kjer smo ugotavljali, ali so ti načrti nekaj, za kar oni mislijo, da je na njihovi lokalni ravni izvedljivo. Skozi takšne iteracije smo prišli do končnih dokumentov, ki so jih potem na različnih ravneh potrdili in sprejeli. Sponzor celotnega projekta je mauricijski minister za informatiko, vse skupaj pa je bilo organizirano na zelo visoki ravni.

Kakšno pa je stanje na Mauritiusu glede informatike in razvitosti nasploh?
Mauritius se je od Britancev osamosvojil leta 1968. Od svojih kolonizatorjev so prejeli državo, kjer je bila edina gospodarska panoga sladkorni trs in vse, kar je povezano z njim. V nekaj zadnjih desetletjih pa so začeli načrtno razvijati tudi druge stebre oziroma gospodarske panoge. Zaradi naravnih danosti je zelo pomemben seveda turizem. Tretji steber je bančništvo, saj imajo na Mauritiusu svoje podružnice vse večje svetovne banke, tako da bančni oziroma finančni sektor predstavlja najpomembnejši vlečni voz razvoja Mauritiusa. Imajo tudi nekaj malega industrije, vendar zadnja leta vse bolj prihaja do izraza sektor IKT. Iz sladkorja bi radi prešli na nekaj, kar ima višjo dodano vrednost, kar bo čim manj obremenjevalo okolje in kar bo mogoče izvažati. Trenutno stanje v IT je takšno, da temelji predvsem na klicnih centrih, podobno kot Indija. Geografsko del Afrike, kulturno pa tesno povezan z Indijo se Mauritius tudi sicer predstavlja kot most med Indijo in Afriko. Njihova prednost je v tem, da znajo več jezikov. Poleg hindujskega še francosko in angleško, pa tudi njihov izobraževalni sistem je nekoliko naprednejši od indijskega. Težava klicnih centrov je v tem, da nekaj dodane vrednosti sicer prinašajo, kaj veliko pa ne, zato v okviru IT-ja iščejo področja, ki bi jim lahko nudila višjo dodano vrednost. Za odprto kodo so se odločili, ker jim daje največjo svobodo, jih ne veže na določeno tehnologijo in lahko samostojno razvijajo nova znanja. Zanje odprta koda torej ni nekaj obrobnega, pač pa strateškega pomena.

Kakšna pa je razlika med Slovenijo in Mauritiusom na področju odprte kode in pristopa k njej?
Primerjava je precej težka. Slovenija je, kot sem dejal, razmeroma hitro začela s temi koraki in že zelo dolgo nazaj smo že imeli izdelan dokument z imenom Politika vlade RS pri uvajanju odprte kode in tudi v letih, ki so sledila, smo imeli kar nekaj iniciativ, ki so imele za rezultat dokumente, ki so določali usmeritve na tem področju, pa tudi nekaj projektov, ki so se izvajali. Eden takšnih je tudi COKS, ki je sicer nastal in bil tudi financiran s strani države, nastal pa je kot iniciativa »civilne« družbe in tudi gospodarstva. Toda to, da smo bili hitri, je le ena plat, druga pa je, da nikoli ni bilo izdelane neke temeljite strateške usmeritve, kjer bi se definirale dolgoročne strateške usmeritve na področju informatike. Z vsako vlado so se stvari spreminjale, kar seveda ni dobro. Je pa to »dolgovezenje« kljub temu imelo to dobro stran, da imamo pri nas nakopičenega kar precej strokovnega znanja in smo zato zanimivi. Na Mauritiusu je zadeva precej drugačna. Tam je pobuda prišla z vladne strani, torej od ljudi, ki se ukvarjajo z razvojem informatike in informacijske družbe. Oni so ugotovili, da je odprta koda za njih nekaj, kar predstavlja priložnost, pri čemer pa znanja s tega področja niso imeli kaj dosti. A ker je zadeva prišla »od zgoraj«, so se je lotili načrtno in premišljeno. Sicer je res, da so, kar zadeva informatizacijo družbe, precej daleč za nami, vendar lahko s takšnim pristopom kaj hitro zmanjšajo zaostanek. Pri tem je zanimivo to, da jim je bila zgled Malezija. Gre za ogromno državo, ki je v zadnjih petih letih z natančno takšnim pristopom, kot si ga je zastavil Mauritius, naredila marsikaj. Prešli so iz dokumentov, podobnih tem, ki smo jih sestavljali na Mauritiusu, do faze, ko odprto kodo uvajajo na marsikatera področja, pri čemer so zelo pragmatični. Tam, kjer je odprta koda smiselna, jo uvajajo, tam, kjer ni, pa jo povezujejo z obstoječimi sistemi. In tako se obnašajo tudi na Mauritiusu.