Priznam, starši so mi pomagali, da sem se osamosvojil. Pa ne tako, da bi mi kupili avto in stanovanje ter sprostili sklad, v katerega so vsak mesec nakazali kakšnega stotaka. Ne, v prvi vrsti so me naučili delati in spoštovati delo ter posledično tudi denar, ki ga z delom zaslužim. Lekcije, kako pametno delati z denarjem, sem žal v mladostniški samovolji preslišal, ampak prositi mi ni bilo treba nikoli nikogar. Če sem en mesec preveč porabil, sem naslednji mesec več delal, da sem imel vedno dovolj. Moj prvi avto je bil yugo in moje prvo stanovanje, v katerem sem bil podnajemnik, vlažna garsonjera, v kateri je bilo treba ves čas nekaj popravljati in urejati. No, tudi z avtom ni bilo bistveno drugače. A sva popravljala skupaj z očetom, in ko zdaj pogledam nazaj, ugotavljam, koliko sem se naučil. Težave velikokrat prepoznam vnaprej in pravočasno poskrbim, da do njih sploh ne pride.
Znam skuhati in znam oprati perilo. Počistim, kar je počistiti treba, in uredim vse potrebno. V trgovini nakupujem sam in tudi položnice si plačam sam. Likam pa ne, res ne. A imam na srečo ustrežljive prijateljice, ki mi rade volje zlikajo nekaj srajc, jaz pa se jim odkupim s kakšno fino večerjo, ki jo pripravim sam.
In ne, to ni ženitveni oglas. Zadnjič smo v družbi morda (spet) spili kozarec preveč, pa je od kolegov začela na dan prihajati tipična slovenska nevoščljivost. Kako sem tipičen predstavnik nove generacije metroseksualcev, kako sem poženščen in nič čudnega, da ne dobim nobene 'prave babe', če pa vse naredim sam. In zakaj je to slabo, me je seveda zanimalo. In sledil je odgovor, ki mi je zaprl usta – 21. stoletje gor ali dol, ženska še vedno spada v kuhinjo. Ona mora biti tista, ki kuha, čisti, poskrbi za gospodinjska opravila, ona naj gre v trgovino in ona naj plačuje položnice. Daš ji jurja vsak mesec, pa imaš mir. Jaz pa noge v zrak in s pivom v roki pred televizorjem? Seveda, kaj lepšega! In naj vendarle že priznam, da v London ne hodim k Charlotte, ampak na koncerte in popivanje. Saj je ljubljanski taksi res skoraj tako drag kot letalska vozovnica do Londona, a še vedno …
In kdo so moji kolegi, gospodje pravi moški? Eden je star štirideset let in mama mu pride dvakrat na teden vse počistit, oprat in zlikat. Drugi jih ima komaj 35, živi pri starših, a se zato vozi s čisto novim BMW-jem vsako leto. Tretjemu v življenju ni bilo treba s prstom migniti – dokler fotr zasluži, kot zasluži. In četrti se je poročil, ker je imela njegova mama dovolj scrkljanih descev pri hiši in jo je raje popihala v Južno Ameriko. Peti je moj edini in najboljši prijatelj in je večino debate molčal. In mi občasno prikimal.
Prave copate. Ne le mamini sinčki, nekateri boste ostali mamini dojenčki za vse življenje. In ko bo mama nekega dne odšla, ne boste vedeli niti, kje imate pospravljeno zobno ščetko, kako skuhati testenine, in da je treba večino položnic plačati vsak mesec.
