Sarah Begum je štela le enaindvajset let, ko je prestala obred, s katerim je postala del plemena Huaroani, čeprav je bila le dva tedna pred tistim še v Londonu. Člani plemena Huaroani, ki bivajo globoko v ekvadorskem deževnem gozdu, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja pokončali pet ameriških misijonarjev, ki so se vtihotapili mednje, da bi jih pokristjanili. Sarah pa so, kot pravi, sprejeli z odprtimi rokami. Naučili so jo pletenja in lova s pihalnikov, svoj čas med plemenom pa je okronala s poroko.
»Ko me je ena od žensk začela slačiti, sem se vdala. Nato so me poročili z Ginktojem, najbolj priljubljenim bojevnikom v plemenu.« - Sarah Begum
Celotno dogajanje so za potrebe dokumentacije posnele kamere. Za moža so ji starešine dale Ginktoja, več kot petdeset let starega bojevnika, ki je govoril le dialekt plemena. »Nisem vedela, kaj se dogaja,« je povedala danes šestindvajsetletna Sarah, ki bi se z veseljem še kdaj srečala s člani plemena. »Poklicali so me v kočo. Ko sem vstopila, me je nenadoma presunilo – vsi so bili goli. Povedali so mi, da mi izdelujejo svoja tradicionalna oblačila, ki prikrijejo le malo.« Ni se hotela sleči, saj so dogajanje budno spremljale kamere. Pomislila je celo na beg, a je, kot je dejala, hotela sprejeti in razumeti njihove tradicije. »Ko me je ena od žensk začela slačiti, sem se vdala. Nato so me poročili z Ginktojem, najbolj priljubljenim bojevnikom v plemenu.« Sprva je bila šokirana, a so ji kaj hitro razložili, da nihče ne pričakuje, da bo z njim imela spolne odnose. »Vedeli so, zakaj sem tam. Hoteli so mi le pokazati, kako živijo,« se spominja Sarah, ki je bila le ena od številnih ekoturistov, čeprav je takšna poroka redkost.
Šlo je za simbolično dejanje, ki bi pritegnilo pozornost k resnični problematiki, plemenskemu boju za obstanek zoper naftne družbe. Pod rezervatom, ki pripada plemenu, se namreč razteza naftno polje.
