Šimpanzi so pravi veterani – preživeli so dve državljanski vojni in vrsto eksperimentov. Nekoč so domovali v prostorih laboratorija Vilab II liberijskega Inštituta za biomedicinske raziskave, kateri je v sedemdesetih leti prejšnjega stoletja igral ključno vlogo pri razvoju raznih cepiv, med drugim tudi za hepatitis B in C. Borcem za pravice živali pa je uspelo narediti konec poskusom v omenjenem laboratoriju, zato so pristojni šimpanze preselili na odročni liberijski otok sredi reke Farmington.
Odrezani od sveta
Na »Opičjem otoku«, kot mu pravijo domačini, tako domuje več kot šestdeset šimpanzov. Ti blizu spustijo zgolj poznane jim skrbnike. Pred časom pa se je tja za snemanje dokumentarnega filma odpravil ameriški novinar Kaj Larsen. Obeti niso bili najboljši. Domačini so ga namreč posvarili, naj ne stopi na otok, saj da ga bodo neustrašni šimpanzi pomalicali. Bali naj bi se le vode. Opozorila vsekakor niso bila neutemeljena. Takoj ko se je Larsonova ekipa s čolnom približala obali otoka, so iz gošče pribrzeli kričeči šimpanzi. Proti njim se je pognal še posebej napadalen samec, a je svojo namero opustil, ko je voda postala pregloboka.
Poskusni zajčki
Šimpanzi, na katerih so v preteklosti izvajali poskuse, danes bivajo na otoku, odrezani od sveta.
Larson je nato obiskal kampus laboratorija Vilab. Tam je spoznal nekdanjo direktorico laboratorija, Betsy Brotman. Ta mu je pojasnila, da so več kot sto šimpanzov okužili z nalezljivimi boleznimi v upanju, da bi zanje našli zdravila. Liberijo so izbrali ravno zaradi tamkajšnje številčne šimpanzje populacije. »Številni jih imajo za hišne ljubljenčke,« je povedala. »Po petih letih starosti pa se ne obnesejo več najbolje. Tako smo jih v roke dobili mi.« Po besedah dr. Prestona Marxa, virologa omenjenega inštituta, so šimpanzi zelo dovzetni za heptitis, ta pa je posledično tudi izredni prenosljiv. Okužene živali so zato začeli spuščati na otoke, saj ne znajo plavati. Na ta način so s šimpanzi poselili kar šest otokov. Nemiri leta 1989, ki so se izrodili v dve državljanski vojni, pa so ogrozili raziskave omenjenega inštituta. Betsy šimpanzov ni hotela pustiti na cedilu – nekdo jih je namreč moral hraniti –, zato je ostala v laboratoriju in se prebila čez obe vojni, četudi so ji teroristi ubili moža misleč, da je delal za nekdanjega liberijskega predsednika Charlesa Taylorja. Na koncu pa ni bila vojna tista, ki je raziskavam naredila konec, temveč javno mnenje. Vilab je tako leta 2005 podlegel pritisku borcev za pravice za živali, Betsy pa še danes hodi hraniti šimpanze, na katerih je izvajala poskuse.
