Plošče sestavljata dva tipa skorje, oceanska in kontinentalna. Številne od teh so v stanju stalne kolizije ene z drugo. Kontinentalna skorja je debelejša od oceanske. Ko celine trčijo skupaj, se zvijejo navzgor in vstran – tako nastanejo gorske verige. Ko pride do trkov med kontinentalnimi in oceanskimi regijami, oceanska skorja zdrsne pod celino, čemur geologi pravijo subdukcija. V tem primeru je plošča na vrhu izpostavljena stiskanju in raztezanju, spodnja pa se stopi, na površju pa lahko nastanejo ognjeniki. Medtem ko se ena plošča prebija pod drugo, lahko pride do silovitih potresov, kakršen je leta 2004 prizadel Sumatro.
Plošče sestavljata dva tipa skorje, oceanska in kontinentalna.
Šestdeset let je veljalo, da ti procesi počasi formirajo veleceline, kakršna je bila denimo Gondvana. V tem primeru je veljalo, da se tvori velikanska masa, ki sčasoma razpade, ta postopek pa se je v zgodovini našega planeta že večkrat ponovil. Nove informacije pa kažejo, da je ta postopek veliko bolj zapleten, kot pa je veljalo do sedaj, pravijo znanstveniki. Ob razpadu veleceline se mali kosi tako imenovane »eksotične kontinentalne skorje« odcepijo proti novonastali oceanski skorji (ta nastane na prelomih kontinentov). Ko oceanska skorja, ki vsebuje kontinentalni tujek, trči v kontinent, je kontinentalni fragment predebel in preveč ploven, da bi se podredil običajnim procesom subdukcije – namesto, da bi zdrsnil spodaj, obtiči na robu celine. Sčasoma se okoli tujka neizbežno ovije novonastala skorja, kar pa botruje nastanku specifičnih geoloških formacij.
