Petintridesetletnik se je tehnike priučil pri tradicionalnem kitajskem slikanjem s sladkorjem, ki se povečini osredotoča na upodabljanje zmajev, opic, rib, psov, ptic in cvetja. Vendar pa se sladkosned ni mogel upreti topljenemu sladkorju. Okus mu je menda tako ugajal, da je kaj hitro opustil čopič in nadaljeval izključno z jezikom. Ta je tako postal njegovo osrednje slikarsko orodje.
K sreči ne uporablja oljnih ali akrilnih barv, temveč povsem užitno različico.
Nenavadno početje ga je na Kitajskem hitro proslavilo, zato se petintridesetletnik pogosto odpravlja na slikarske turneje. Han o slikanju z jezikom pove, da predstavlja posebno prednost, saj vsakemu umetniku nudi edinstven nanos – na ta način se, kot pravi, tudi bolje poveže s svojo stvaritvijo, izkušnja postane bolj osebna.