Pretekli četrtek so se v plesni šoli Kazina zbrali zanimivi gostje, da bi nam osvetlili problem apatije med mladimi. Dr. Albert Mrgole (predsednik Nacionalne mreže telefona za otroke in mladostnike pod okriljem ZPMS, celostni terapevt, soavtor knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo ...) je najprej pojasnil, da to ni bolezen, kot sta depresija ali tesnoba, temveč prehodno stanje, ki ga je mogoče z nekaj spremembami hitro premagati. »Naši odzivi otrokom omejujejo, da bi se spontano razvijali. Ne spodbujamo njihovega potenciala, ker jim ne dovolimo, da delajo napake. Iz strašne ljubezni smo jih razvadili. Otroci nimajo delovnih navad, ki bi jih prisilile, da se zmigajo. Doma jim ni treba delati, ker smo zadovoljni s tem, da se učijo. In ti otroci postanejo zelo nemobilni, ker so vajeni, da vse opravljajo sede.« Kot primer je navedel mladega fanta, najstnika, ki je cele dneve presedel pred računalnikom. Oče in mama sta ga želela pripeljati na terapijo, pa sta zakonca Mrgole (gospa Leonida je prav tako izjemna poznavalka mladostniške problematike, terapevtka različnih veščin) dejala, pridite vsi. Kaj kmalu so ugotovili, da oče in sin nimata nobenega stika. Oče je to vzel zelo zares in s sinom začel početi stvari, ki so mu bile blizu. Že po štirinajstih dneh so opazili spremembe.
Ne kaznujmo svojih otrok z odtegnitvijo najljubše dejavnosti
In če naši otroci že naredijo kaj po svoje, se nam uprejo in na svoji izbrani poti delajo napake, ki nam niso pogodu (slabe ocene najprej opazimo), jih nikar ne kaznujmo z odvzemom njihove najljubše dejavnosti v smislu: ker nisi dobil štirice, pa ne boš šel na nogomet ... To je najhuje, kar lahko naredimo, in prav s tem jim odpiramo vrata ne le v apatijo, temveč v depresijo, občutke brezizhodnosti, iz katere tudi strokovnjaki težko najdejo pot, je dejala Leonida Mrgole, ki sicer na življenje gleda zelo optimistično.
Vrstniki in okolje so lahko odločilni.Ajda Smrekar, igralka, je kot najstnica plesala. »Kazina je bila moj drugi dom. S plesalci smo se tako povezali, da smo še danes prijatelji. Sicer pa me starši nikoli niso nikamor silili. Pokazali so mi možnosti, kam bom hodila, sem se odločala sama. Da bom plesala, sem se odločila šele na začetku gimnazije.« Oder ji je dal najbrž tudi vstopnico za poklic, ki ga opravlja danes.
Mitja Popovski, dolgoletni plesni pedagog, tudi oče dveh hčera, težko razume apatijo, ker je v njegovem življenju nikoli ni bilo, tudi med plesalci, ki jih poučuje, je največkrat ni, saj garajo za cilj in nimajo časa, da bi bili brezvoljni. Opaža pa razlike med današnjimi otroci in tistimi, ki so plesali pred dvajsetimi leti. Otrokom primanjkuje časa, da bi ugotovili, kaj si sploh želijo, in se odločali sami, saj samo tekajo z ene dejavnosti na drugo.
Neopaženi trud otrok. Direktorica plesne šole Kazina Sivestra Perčič, mama dveh najstnic, si je, ko sta bili deklici še majhni in je opazovala druge starše, kako so samo še šoferji svojih otrok, rekla, da ona pa tega ne bo počela. Pa je, saj meni, da je otrokom vendarle treba dati priložnost, da poskusijo, sploh če si zelo želijo. Otrok naj ne bi samo poskusil in ob prvi prepreki nehal, vendar tudi naj ne bi za vsako ceno vztrajal. Sama je začela plesati pri 16 letih. Ples je bila njena izbira, danes pa se starši odločijo, kaj je za otroka dobro. Narobe je, če starši rečejo, pojdi plesat, da ne boš tak hlod, saj se otrok ne bo počutil dobro. Perčičeva je tudi opozorila, da se ne zavedamo, koliko truda ob vseh obveznostih otroci vložijo v ples. In ni samoumevno, da tako majhna Slovenija prejema na svetovnih plesnih tekmovanjih toliko nagrad. Toda mediji o tem bolj ali manj molčijo. »Ko je nekdo mlad in žrtvuje vse za svoj cilj, si na koncu zasluži nagrado.« Zato se sprašuje, kje je naša družba, ki se ne odzove ob tako pozitivnih in spodbudnih novicah.
Ko pridejo otroci iz šole, jih nikar takoj avtomatično ne vprašajmo, kako je bilo pa v šoli, ker bomo prejeli avtomatični dogovor. Raje jim predlagajmo, da bomo z njimi počeli kaj, kar imajo radi, tudi če je to gledanje televizije. Naša sprememba v vedenju bo sprožila njihovo. Strokovnjaki obljubljajo čudeže.
Sreče ne prinaša izobraževanje v nedogled, ampak to, da nas pokliče srce.Da šola mnogim jemlje spontanost in da sploh ni ključna za srečo v življenju, je v svojih tridesetih uvidel tudi doktor Mrgole, ki se je dotlej zelo trudil biti uspešen v šolskem sistemu in si je prigaral akademski naziv doktor znanosti. Zgodilo se je, ko je nekoč kiparja, ki je bil videti tako zelo zadovoljen in izpolnjen, vprašal, kakšno šolanje ima za sabo. Kipar mu je rekel, da nima šole. Albert danes ve, da je sreča najti tisto, kar te res veseli, to, da znaš prisluhniti srcu. »Ko srce pokliče, tedaj veš.« Zato smo odrasli odgovorni, da pomagamo otrokom to najti. Dati jim moramo dovolj prostora, da bodo lahko svet raziskovali samostojneje, pri tem morebiti kdaj padli, ampak se naučili tudi pobrati.
