»Kšeftanje še ni umrlo!« mi pove Marjan ob svoji urejeni tržnici spodnjega perila, na kateri ima vsak izdelek svojo deklaracijo s ceno. Pravi, da to od njega zahteva zakon, in on ga spoštuje po svojih najboljših močeh. Ko ga vprašam, ali se da okoli cene kaj dogovoriti, sumničavo pogleda naokrog in vpraša, za koga delam.
Strah ga je inšpektorjev pod krinko. Pridejo v civilu in »glihajo« – sprva barantajo, pravi, nato pokažejo značko in te oglobijo; globa je le redko nižja od 2000 evrov.
Njegova tržnica je med najbolj urejenimi, preostali se zadovoljijo z mizo ali po tleh pogrnejo cerado, na kateri razstavljajo svoje izdelke. Na voljo je vse, od prastare elektronike do zarjavelega orodja, za katero prodajalec trdi, da ga je uvozil iz Avstrije. Zdi se, da bi načeti Uniorjev ključ prav tako lahko našel med kosovnimi odpadki ene od ljubljanskih četrti.
»Ljudje najdejo, kar iščejo!« pravi Andrej, ki se vsako nedeljo, ne glede na vreme, pripelje iz Nove Gorice. Meni, da si razstavljeno pride ogledat marsikdo, a da prevladujejo predvsem revnejši sloji. Tisti, ki si sicer lahko privoščijo kupovanje v trgovinah, pridejo bolj kot radovedneži. »Kšeftanju« gre vse slabše, potoži, ljudje so brez denarja, nihče ničesar ne kupuje. Vsi bi samo nižali cene, ampak Andrej vztraja pri svojih ocenah vrednosti robe. Ta je polna bizarnosti, najdemo recimo tudi star šolski grafoskop. Na vprašanje, ali bo to kdo kupil, mi Andrej pove, da je prodal že bolj nenavadne reči: »Trikrat jih tovoriš domov, četrtič nekdo kupi!«
Podobnega mnenja je možakar, ki se predstavi kot Trivić Novak. Na tržnico prihaja v jutranjih urah, od prodajalcev, ki se ne želijo srečati z inšpektorji, poceni nakupi na veliko ter tako kupljeno preprodaja na drobno. Glede cen se je pripravljen pogajati, lahkotnost svojega pogleda na svet pa mi že malce okajen karikira tako, da pomaha s šopom jugoslovanskih bankovcev, pri katerih je posebno ponosen na upodobitev Nikole Tesle.
Medtem se na obhodu vrnem k Marjanu, ki še vedno ne pusti, da bi upodobil njegovo stojnico ali njega, vendar se je medtem omehčal. Pove mi, da ima status samostojnega podjetnika in da trguje po »regelcih«, vendar je vse težje, pravi, ljudje gredo raje v trgovine, revni pa imajo vse manj kupne moči.
Največjo težavo vidi v tem, da mora izdajati račune in od teh odvajati davke. Sam raje »kšefta«, torej se s strankami pogaja glede cene in včasih proda malce ceneje, če presodi, da kupcu usoda ni naklonila lagodnega življenja. Najraje bi videl, da bi se tovrstna dejavnost uredila tako kot v Avstriji. Pravi, da tam sejmišče plača pavšalni davek, zato se ta ne obračunava posebej, pri vsakem dejanju kupoprodaje.
S temi informacijami smo se obrnili na Finančno upravo RS, od koder smo prejeli pojasnilo Tjaše Baraga Naraločnik, da se glede tega opirajo na Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1). Na podlagi tega se šteje za delo na črno, če samozaposlena oseba (s. p.) ali pravna oseba opravlja dejavnost, ki ni vpisana v register oziroma akt o ustanovitvi. Prodaja na tržnicah se šteje kot opravljanje dejavnosti – trgovine na drobno, kar je klasificirano kot preprodaja novih in rabljenih izdelkov.
Naraločnikova pojasnjuje, da je vprašanje, kdo lahko opravlja to delo, precej kompleksno, saj slovenska zakonodaja pozna širok nabor možnih oblik opravljanja dela. Na splošno pa v finančni upravi smatrajo, da posameznik dela na črno, če opravlja samostojno dejavnost ali delo in pri tem ni vpisan ali nima priglašenega dela, kakor to določajo ta ali drugi zakoni. Povedano drugače, na Cesti dveh cesarjev moraš trgovati in cesarju dati, kar je cesarjevega, to pa seveda overiti z izdajo primernega računa. Sicer bo inšpektor tvoje »kšeftanje« razumel kot dejavnost na črno in te oglobil v znesku med enim ali petimi tisočaki.
Čeprav glede slednjega nismo pretirano vrtali v prodajalce, smo vseeno dobili vtis, da jih večina svoje delo opravlja mimo vednosti cesarja in da jim pri tem inšpektorji nemalokrat malce »pogledajo skozi prste«. Za noben izdelek, ki smo ga kupili, nismo prejeli računa, in razen pri Marjanovi tržnici, ki se je s podobnimi nahajala v bolj urejenem delu sejmišča, ob artiklih nismo opazili deklaracij s ceno.
Izven sejmišča naletimo na večjo skupino ljudi, ki se sklanjajo nad škatlicami in si med seboj podajajo večje vsote denarja. Prodajalci, ki so sklenili donosno kupčijo, svoj izkupiček radi oplemenitijo z igro na srečo. Pri tej vešči rokohitrec pred tvojimi očmi meša škatlice, a bojda sodeluje s pajdaši, ki s svojimi dobitki pritegnejo pozornost mimoidočih. Ti pa se v igri z vnaprej določenimi pravili kaj hitro opečejo.
Neregulirani hazard ima svoje čare in svoje pasti, podobno kot sejmišče na cesti srečanja dveh cesarjev; tistega cesarja, ki vlada potrebam ljudi, in tistega, ki regulira režim, v katerem se te lahko izrazijo.
