Strokovnjaki so ob tem dejali, da se je ukrep iz leta 1987, ko so bili prepovedani določeni plini človeškega izvora, ki škodujejo sloju ozona, izkazal za smotrno odločitev, ki je preprečila milijone rakavih in drugih obolenj.
Več desetletij bo potrebnih, preden se bo ozonska luknja začela krčiti.
Kot se namreč izkaže, naj bi se ozonska luknja nad Antarktiko več ne večala, čeprav bo, sodeč po poročilu, potrebnih več desetletij, preden so bo začela krčiti. Gre torej za pravo mednarodno zgodbo o uspehu, ki naj bi služila tudi kot tako potrebna motivacija za soočanje z aktualnimi podnebnimi spremembami, so še povedali sodelujoči pri raziskavi.
»Menimo, da bomo okoli leta 2025 že lahko zagotovo rekli, da se ozonska luknja manjša.« - Geir Braathen, sodelujoči pri raziskavi
Čeprav so že predhodne raziskave namigovale, da sloju ozona ne gre več nujno samo še na slabše, pa je tokrat prvič govora o porastu njegove celotne količine. Sloj ozona naj bi si po ocenah strokovnjakov do stanja, kakršno je bilo leta 1980, opomogel do sredine tega stoletja; regeneracija bo nad Antarktiko, kjer se sloj vsako leto med sredino avgusta in novembrom oziroma decembrom nevarno stanjša, trajala dlje. Že leta 2025 pa bo mogoče reči, da se ozonska luknja manjša. Celoten proces bi bilo mogoče pospešiti za enajst let, če bi se zaloge ozonu škodljivih substanc, kakršne je mogoče najti v starih hladilnikih in gasilskih aparatih, uničile. Ena od snovi, ki tanjšajo sloj ozona in ki naj bi bila opuščena, ogljikov tetraklorid, se, sodeč po poročilu, še vedno sprošča v ozračje.
Do sedaj največja ozonska luknja je bila zabeležena leta 2006 – merila je približno 30 milijonov kvadratnih kilometrov. Danes meri 10 milijonov kvadratnih kilometrov vanj – še vedno je dovolj velika, da bi lahko skoznjo potovala Luna. Njena velikost je vsako leto različna, saj nanjo med drugim vplivajo temperature v zgornjih predelih atmosfere. Za konec pa so strokovnjaki opozorili še na dejstvo, da lahko toplogredni plini kaj lahko izničijo nadoknadeno.
