Stik s sloni pusti pri obiskovalcih močan vtis. Vzhičeni so nad tem, kako pametne in neverjetno sposobne so te veličastne živali. Pa res doživijo pristno izkušnjo? Ali pa se za vsem tem skriva čisto drugačna zgodba?
Ena izmed čudovitih stvari, ki jih doživiš v tem parku, so zagotovo dobrosrčni ljudje, s katerimi deliš nepozabno izkušnjo. Prostovoljci, ki se zavestno odločijo, da ne bodo podpirali nadaljnjega mučenja, so polni pozitivne energije in ljubezni do teh bitij.
Že preden sem se odpravila na potovanje po Tajskem, sem se podrobno pozanimala, kakšna je resnična situacija, ki se skriva za to turistično industrijo. Realnost ni prijetna; s tem, ko si ljudje ogledujejo predstave in jezdijo slone, podpirajo neizmerno mučenje. Logično je, da če se odpravimo v divjino, ne bomo nikoli videli slona, ki bi s čopičem v rilcu risal po drevesih in veselo izvajal značilne tajske plese po džungli. To so divje živali, sloni niso bili rojeni zato, da bi zabavali občinstvo.
Urjenje oziroma mučenje, da slon začne plesati, risati in izvajati razne trike, je dolgo in prepojeno z njegovo krvjo. Slon je ponosna žival, in preden ga je mahout – tako imenovani skrbnik – sposoben nadzirati, mu stre dušo in ga spravi v položaj, ko se slon ne zmore več upirati in se vda v usodo. Ste torej res doživeli avtentično izkušnjo, če ste stopili v stik s slonom, katerega oči so prazne in veliko srce ranjeno?
Žal ni le srce tisto, ki je ranjeno. Slone resnično izrabljajo tako dolgo, da niso več sposobni služiti svojemu mahoutu. Ko so jih pripravljeni zavreči, se sicer pojavijo tudi dobri ljudje, kot je denimo Lek Chailert, ki je slonom posvetila svoje življenje in ustanovila Elephant Nature Park, kamor sem se odpravila tudi sama. To je kraj na severu Tajske, kamor Lek pripelje slone, ki jih uspe rešiti pred zlorabami. Imela sem priložnost stopiti v stik s sloni, ki so bili oslepljeni (ker jih je na ta način lažje trenirati), polni brazgotin, polomljenih kolkov, strtih src in žalostnih zgodb. To zatočišče je neke vrste opravičilo tem bitjem za neizmerno bolečino, ki jim je bila povzročena.
To je kraj na severu Tajske, kamor Lek pripelje slone, ki jih uspe rešiti pred zlorabami.
Odločila sem se, da denar namenim dobremu namenu, in sicer vzdrževanju tega zatočišča, zato sem se javila kot prostovoljka. Imela sem priložnost prenočiti v leseni hišici sredi džungle in prisluhniti pogovorom rešenih živali, ki so prosto tekale naokoli. Tukaj ne boste jezdili slonov ali pa jih videli nastopati in izvajati trike. Naučili pa vas bodo veliko o zgodovini, trenutnih razmerah ter spoštovanju teh neverjetnih bitij. Lahko jih boste hranili s sočnimi lubenicami in zrelimi bananami, opazovali njihove navade, jih umivali v reki in jim vrnili tisti kanček vere v človeštvo, ki so jo še pripravljeni sprejeti.
Napisala sem ta članek, ker sem hotela spregovoriti o prav posebni izkušnji v mojem življenju, in želim si, da bi tudi drugi videli, kakšen je slon v naravnem okolju, in ne kot delovna sila, ki iz dneva v dan prenaša turiste na svojem hrbtu. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. S svojimi dejanji se lahko odločite, ali boste podpirali mučenje in izkoriščanje živali ali pa jim boste pomagali. Vsak dan imate v roki volilni list – mislim na tistega, ki se nahaja v vaši denarnici in na koncu dneva dejansko nekaj velja.
