»Veliko sem med svojimi zaposlenimi. Nisem skrit kot nekateri direktorji podjetij, ki svojih zaposlenih niti ne poznajo. Podjetje vodim osebno,« pravi. Vsakega od delavcev zjutraj pozdravi, se z njim pogovori, nato pa odide v najbolj prostrano pisarno na svetu – v gozd, kjer se napolni z energijo, si zbistri misli in dobi ideje.
Začel je iz nič, pravi. A je bil priden. Delal je v železarni kot električar, ob popoldnevih pa je kot serviser popravljal gospodinjske aparate. Po skoraj desetih letih (leta 1992) je s prihranjenim denarjem kupil stavbo v središču Šentjurja ter odprl trgovino z belo tehniko in široko potrošnjo. »Želel sem delati dobro in pošteno.« Trgovina je dobila ime po keltskem rečnem bogu reke Voglajne (v bližini so namreč ostanki keltske naselbine Rifnik). »Najprej sem delal popolnoma sam. Kasneje sem dobil učenca s trgovske šole, da mi je pomagal. « Čez dve leti se mu je pridružila še žena. Delo je narekovalo število zaposlenih in to se je z vsakim letom večalo. V najuspešnejših letih – od 2006 do 2008 – jim je pomagalo tudi do dvajset študentov, nekateri so se morali v času recesije, ki jih sicer ni tako zelo prizadela, žal posloviti.
Že ko ti gre dobro, moraš biti pripravljen na manj rožnate čase, je prepričan Zupanc. »Zjutraj je sonce na dnu, ob dvanajstih najviše, zvečer pa spet na dnu, tak model deluje tudi v poslovnem svetu, če se ga zavedaš. Trenutna situacija je normalna, vse se odvija ciklično. Črpamo iz ustvarjenih zalog, če bi denar takrat, ko smo ga imeli več, zapravili, ne bi imeli danes od kod vzeti. Nam gre vseskozi dobro, pomembno je, da imamo za tekoče stroške in davke.«
Trenutna situacija je normalna, vse se odvija ciklično. Črpamo iz ustvarjenih zalog, če bi denar takrat, ko smo ga imeli več, zapravili, ne bi imeli danes od kod vzeti. Nam gre vseskozi dobro, pomembno je, da imamo za tekoče stroške in davke.« Od prestiža k skromnosti. Sam je svoje osebne stroške že pred leti zmanjšal. »Živim skromno,« pravi.
Seveda je preskusil tudi prestižno življenje. »Leta 1995, '96 smo imeli toliko denarja, da nismo vedeli kam z njim. Rasel sem v družbi, lačni materialnih dobrin. Nisem bil imun proti modi širnega sveta. Kupil sem si audi A8, kar je bilo takrat skoraj bogokletno! Potovali smo, bili smo v Afriki, Turčiji, na Kubi. Takrat je nastala naslednja misel: Naša dežela je najlepša, je tolažba, dokler sveta še nisi videl, in resnica, ko si svet spoznal. Dobro je, da sem šel v svet, ker sem videl srečne ljudi. V Afriki ali na Kubi, recimo, so ljudje goli in bosi, pa so vsi veseli, nasmejani, imajo iskrice v očeh. Pri nas pa jih veliko gleda zamorjeno v tla. Ta ljudstva imamo za primitivna, a so v bistvu primarna, upajo si biti tisto, kar so, brez mask.«
Z zavedanjem, da sreče ne moreš najti v materialnih dobrinah niti v svetu, temveč je vseskozi v nas, sta se njegovo življenje in odnos do sveta začela spreminjati. »Dokler sem imel samo servis in bil za okolico majhen, so me tapkali po ramenih. Ko pa sem odprl trgovino, za katero sem imel z izkušnjami zaradi dela v servisu pripravljene dobre temelje in smo zato hitro postali uspešni, so me začeli napadati lokalni časopisi. Najprej so zapisali, da sem v zaporu. Ko so mi ukradli avto, so zapisali, da sem si ga ukradel sam. Ljudje so mislili, da je vse to res. V drugem časopisu so objavili članek s senzacionalnim naslovom Akvonij utopil mladeniča na Slivniškem jezeru. Ker me mnogi kličejo Akvonij, niso imena povezali s keltskim rečnim bogom, ampak so me z vseh strani klicali, kaj sem storil.
Zgrozil sem se in prosil urednika, ali se lahko v naslednji številki opravičijo in razložijo ime. Skratka želeli so me zrušiti, zlomiti in takrat sem se zakopal v knjige ter se začel učiti od ljudi, ki vedo veliko več kot jaz. Družiti se z ljudmi, ki so veliko izkusili in ti lahko dajo marsikaj, če jih znaš poslušati, je pravo razkošje. Eden takih je recimo pater Karel Geržan.«
Sodobni ljudje, pravi, dostikrat ne znajo in ne zmorejo poslušati drugih, še manj razumeti. »S knjigami o duhovni rasti, ki so mi bile v veliko pomoč in oporo, sem prebolel in prebrodil to hudo obdobje. Ko so ljudje videli, da Akvonij še vedno normalno dela, da se pri nas marsikaj splača kupiti, so se razmere umirile.« Hkrati se je začel osvobajati na vseh drugih področjih. »Naenkrat sem ugotovil, da imam materialnih dobrin preveč in jih ne potrebujem.« Na začetku je imel veliko pisarno, udoben direktorski stol in mizo. »Potem mi je to kar naenkrat postalo odvečno, ker ne morem sedeti pri miru.
Mizo in stol sem podaril Rdečemu križu.« Sam je šel med ljudi, nove ideje pa snuje v največji pisarni na svetu – v gozdu. »Materialno potrebuješ do neke mere, ne pa stalnega kopičenja denarja.« Spontano sta se spreminjala tudi njegov življenjski slog in krog prijateljev, ostali so najpristnejši. »Ne hodim več na poslovne bankete, razen če so kje v kakem lepem naravnem kotičku. Vmes je seveda tudi mene premamil blišč supermarketov in modernih restavracij. Premamijo te z videzom, z okusi. Vse do točke, ko se začnejo težave z želodcem, z zdravjem, potem pa rečeš, ne, hvala.«
Na domačiji Zupančevih imajo tri njive in vrt. Zanimiva je zgodba, kako so prišli do svojega doma v bližini Jurkloštra na Sveti zemlji, kot jo je poimenoval Zupančev prijatelj pater Karel Geržan. Nekega zimskega večera, ko je močno snežilo, je v trgovino prišel gospod in dejal, da bo kupil televizijo, če ga Franc lahko potem odpelje domov v bližino Jurkloštra.
Brez težav mu je ugodil in ko sta prišla na vrh nekega hriba, mu je gospod pokazal idilično, z luno obsijano domačijo, ki je bila naprodaj. »Že naslednji dan sem ugotovil, kdo je lastnik, in kupili smo domačijo, v kateri sedaj živimo.« Če takrat ne bi bil tako ustrežljiv, njegova družina ne bi dobila doma, v katerem se odmaknejo od ponorelega sveta in tako zelo uživajo. Vse si pridelajo sami.
»Vrt ni samo vrt in njiva ni samo njiva – je mnogo več! V naravi si, giblješ se, pravzaprav si v največjem fitnesu, poleg tega imaš krasne pridelke. « Njegova strast je tudi sadjarstvo. »Zasadil sem 130 visokodebelnih travniških sadnih dreves, ki jih vzgojim tako, da v gozdu poberem divje drevo ter ga cepim z avtohtono kozjansko sorto. Iz sadja pridelujem domač sok, kis in jabolčnik, ki ga razdelim bližnjim. Vse to je zame neke vrste rekreacija.« Ob toplih poletnih dneh spi na vozu sena pod milim nebom. »Marsikomu se zdim kar precej čuden,« se smeji.
Podjetje vodi osebno. Posebno pa je tudi to, kako vodi svoje podjetje. »Uporabljam taktiko in metodiko vzhodnjaških borilnih veščin, pri kateri je eno glavnih načel 'popusti, da boš zmagal', drugo pa 'bodi hrast, še boljše pa je biti vrba – ko pride hud vihar, hrast odpihne, vrba pa se prikloni, počaka, da vihar mine, in se ponovno vzravna'. To je tako kot pri recesiji – treba je počakati, da vihar mine, potem se pa ponovno zravnaš. Toda mir je le viharjev počitek.
Ko so me pred leti iz velikega trgovskega podjetja vprašali po receptu za našo uspešnost, sem jim odgovoril, da je bistvo v preprostosti, ki je vrh perfekcije, perfekcija pa je vrh preprostosti, kot je dejal Michelangelo. Bistvo ni v dobičku, temveč v človečnosti do sebe, bližnjih, do tujcev. Podjetje vodim osebno, zato je posebno. Nisem skrit, k meni lahko vsak pride, kadarkoli želi. Če vidim, da se nekdo slabo počuti, ga pošljem domov, dokler mu ne bo bolje.«
V nasprotju z mnogimi večjimi trgovinami je Akvonij ob nedeljah zaprt. »Zavezal sem se, da ob nedeljah ne bomo delali!« Svojim zaposlenim vsako leto 25. junija podari brezplačen izlet s popotnico – hrano in pijačo. Bili so že v Benetkah, Gradcu, zdaj spoznavajo Slovenijo. »Veliko lepih stvari imamo pred nosom, pa zanje niti ne vemo,« pravi. Kljub lepim plačam vsako leto dobijo božičnico. Nekoč je imel s svojimi zaposlenimi letne pogovore, ko so se pogovarjali o razmerah v službi, potem pa je ugotovil, da je to preveč napeto, da zaradi treme ni prave energije, zato se z njimi pogovarja sproti, ob srečanjih.
»Letos nameravam podjetje iz s.p. spremeniti v d.o.o., kjer bodo delavci udeleženi pri dobičku. Modela trdega kapitalizma ne maram, zato ga tudi svojim zaposlenim ne privoščim. Rad bi imel socialno obliko podjetja, ki človeka postavlja na prvo mesto. Samo zadovoljen človek lahko dobro dela. Če z ljudmi lepo in blago ravse ti vse to enkrat vrne!«
