Njegov dan se vedno začne okrog osmih zjutraj, ko se s svojim kombijem odpelje do dveh restavracij, v katerih dobi nekaj ostankov hrane. Nato pot nadaljuje na obrobje mesta, kjer živi največ psov. »Mesto, kjer jih hranim, ni naseljeno, tam ni nobene hiše, da bi lahko psi 'nagajali' prebivalcem. Veliko ljudi namreč skupine zapuščenih psov motijo in pripovedujejo o napadih, čeprav sam take izkušnje nimam,« pravi.
Psi živijo na predelih, kjer imajo veliko prostora za gibanje, celo kopajo se lahko v bližnji Savi. Ko Muharem z novinarji prispe do točke, kjer se srečuje s svojimi pasjimi prijatelji, ga takoj obkroži veliko kosmatincev. Noben ne kaže znakov agresije, nekateri so le prestrašeni, ker neznancev niso vajeni. Večina pa se le opogumi in išče stik s človekom, božanje in preprosto lepa beseda pasjim brezdomcem prijata.
Muharem je postal njihov glavni zaveznik; zdaj skrbi za 60 psov, dodaja pa, da veliko več psov prehranjuje v zimskem času, ko težje najdejo drugo hrano.
Med obiskovalci njegove »kuhinje« so tudi psi, ki jih hrani že več kot 11 let, tisti, ki nimajo zob, in psi večjih pasem, kot je rotvajler. Pri tej gesti mu žal sokrajani večinoma ne pomagajo, nasprotno: celo prijavljajo ga policiji in mu grozijo. K sreči so oblasti in inšpektoriji do zdaj vedno pokazali razumevanje do prostovoljnega dela, ki ga opravlja.
Nevoščljivost sokrajanov ga nikakor ne ustavi, saj ima le en cilj – pomagati pasji druščini. Obkrožen je tudi s posamezniki, ki ga izredno podpirajo in mu celo pomagajo. To je zagotovo Nada Popadić, ki mu pri hranjenju večkrat priskoči na pomoč.
Kot nam zaupa, delo, ki ga opravljata, nikakor preprosto. Ljudje so ju že večkrat zmerjali in celo fizično napadli: »Ljudje mislijo, da sva za to delo plačana, čeprav vse delava popolnoma prostovoljno. Veliko je takih, ki so do nas zelo agresivni in škodoželjni. Razbili so nam stekla na kombiju, ukradli so nemškega ovčarja, ki smo ga hranili, in celo z nami fizično obračunali. Obtožujejo nas, da smetimo, a smetišča so le pogosta lokacija, kjer se psi zadržujejo. Na mestih, kjer hranimo pse, pa ljudje v hrano nastavljajo celo steklo, zato lokacije prehranjevanja večkrat menjamo,« žalostno pripoveduje Nada.
Kot doda Popadićeva, ima pomembno vlogo v tej zgodbi tudi Daliborka Čolić, ki živi v Nemčiji in skrbi, da pouličnih psov ne ubijajo, namesto tega se poskrbi za njihovo sterilizacijo ali kastracijo. »Ona plačuje vse stroške veterinarskih posegov, saj mi nimamo nobene finančne pomoči. Pogosto nakupi tudi hrano, brez nje bi se ta problematika le stopnjevala, ne pa reševala!« poudari sogovornica.
V teh 12 letih je Muharem videl že mnogo žalostnih zgodb, bolnih in odvrženih živali, pa kljub temu ne odneha. Tudi doma mu družbo delajo živali, ki brez njega zagotovo ne bi preživele: »Doma imam štiriletno psičko, ki je brez zadnjih tačk. Nanjo so streljali, zato je zdaj hroma. Peljal sem jo že v Banjaluko na slikanje, vendar operacija zaradi resne poškodbe ni možna. Povijem ji tačke in jo vsaj občasno spustim na sprehod na vrt, sicer pa se premika s kolesci, ki mi jih je podarila Aida iz Zagreba. Psiček Miki je slep na eno oko, našel sem ga osamljenega sredi ulice,« z zaskrbljenim pogledom opiše humanitarec.
Glavni akter te zgodbe si najbolj želi, da bi psom lahko zagotovil prostor, kjer bi lahko po kastraciji oziroma sterilizaciji mirno počivali, saj jim na prostem tega ne more vedno zagotoviti. Ostaja pa mu tudi skrb, kaj bo s temi psi, ko njega več ne bo ...
