Jason vidi dele, ki sestavljajo celoto, celo v sanjah. »Komaj se še spominjam časov, ko sem svet videl kot večina drugih,« pove 43-letnik. 
Dvanajst let nazaj je bil, ravno izpisan iz kolidža, brez zanimanja za matematiko. S številkami se je ubadal le pri odštevanju časa do konca izmene v očetovi trgovini s pohištvom in ko je štel ponovitve v telovadnici. Bil je, kot pravi, neodgovoren 31-letni oče majhne hčerke. Divjal je s svojim avtomobilom, njegovo življenje pa je bilo kot zaporedje vbrizgov adrenalina. Bil je prepričan, da je bila njegova življenjska pot nepovratno začrtana, a se je vse spremenilo na petek, 13. septembra 2002, ko sta ga pred karaoke barom od zadaj napadla dva moška. Brce in udarci so prenehali šele, ko jima je dal svojo jakno. Iz bolnišnice so ga odpustili še isto noč.
Dele, ki sestavljajo celoto, vidi celo v sanjah.
Obseden z obliko
Drugo jutro je v vodi iz pipe opazil linije, ki so iz pravokotno izhajale iz toka – vse je bilo kot v počasnem posnetku. Dnevi so minevali, vizualizacija pa mu je ostala. Ob gledanju številk so se mu prikazovale barvne oblike, zaradi česar je opustil službo in se zatopil v knjige.
Ali je mogoče...?
Je Jason dokaz, da je v vsakem izmed nas potencial, ki le čaka, da se ga zbudi iz dremeža? Kot pravi, je on živi dokaz za to. Vse naj bi namreč bila stvar dostopa do določenih možganskih predelov, za kar je pri Jasonu bila zaslužna poškodba glave.
