Že od leta 2007 je denarno plačilo v Sloveniji evro. Z njegovim prevzemom pa je v denarnem obtoku veliko več kovancev, kot jih je bilo prej pri tolarjih. Medtem ko so evrski bankovci v vseh državah enaki, pa evrski kovanci ohranjajo nacionalne posebnosti, a le na zadnji strani. Sprednja stran, ki označuje nominalno vrednost, je poenotena, zadnjo stran kovancev pa je oblikovala vsaka država članica po svoje.
Trenutno so kovanci v denarnem obtoku izdani v osmih različnih vrednostih, in sicer za 1, 2, 5, 10 in 50 centov ter 1 in 2 evra.
Ne glede na to, da smo že pred leti spremenili valuto, sprememba vsebinsko ni spremenila določila, po katerem morajo trgovci sprejeti vsako plačilo, ki bi ga kupec izvršil s kovanci, pri čemer je takšno plačilo omejeno do največ 50 kosov kovancev.
To je opredeljeno tudi v Zakonu o uvedbi evra, ki se v 2. členu sklicuje na Uredbo Sveta (ES) z dne 3. 5. 1998. Slednja v 11. členu določa, da razen organa, pristojnega za izdajo, in tistih oseb, ki so posebej določene v nacionalni zakonodaji države članice izdaje, nobena stran ni zavezana sprejeti več kot 50 kovancev pri vsakem posameznem plačilu.
Kako pa je z zavračanjem bankovcev višjih zneskov (recimo za 200 ali 500 evrov)?
Vsi bankovci, ki se glasijo na evro, imajo sicer status zakonitega plačilnega sredstva. To pomeni, da lahko dolžnik z njim dokončno poravna svojo denarno obveznost, upnik pa je zakonito plačilno sredstvo dolžan sprejeti. Vseeno pa je nekaj izjem. Pri plačevanju storitev in blaga z bankovci visokih vrednosti je treba upoštevati tudi načelo proporcionalnosti. Kot je zapisano na spletni strani evro.si, bi bilo namreč neutemeljeno sklepati, da gre za zavračanje sprejemanja zakonitega plačilnega sredstva, če želi nekdo z bankovcem za denimo 200 ali 500 evrov plačati blago ali storitev, ki stane nekaj evrov, trgovec pa nima drobiža za vračilo. V primeru, ki smo ga opisali, lahko pride tudi do tega, da posel zaradi tehničnih razlogov (pomanjkanja drobiža ali blagajniškega maksimuma) ne bo sklenjen z gotovino.
