In četudi ni skrival navdušenja nad likom takšnih zemeljskih svečenic, kot jim je pravil, je vseeno verjel, da je bila prevlada moških nujen korak proti napredku. Vendar pa Bachofen za svojo teorijo ni imel fizičnih dokazov.
Tako sta v 20. stoletju prevladovali dve razlagi: da je šlo za ljudstvo, ki so ga Grki zamešali za ženske ter da je vse bila zgolj atenska propaganda. Edini teoretiki, ki se z debatami niso obremenjevali, so bili freudovci, za katere je bila ideja o Amazonkah zanimivejša kot abstrakcija – amazonski mit naj bi namreč predstavljal ključ do najglobljih nevroz atenskega moškega. Nobena teorija pa ni postregla z razlago o njihovem izvoru.
Prvi jih je v 8. stoletju pr. n. š. v Iliadi omenil Homer, poznejše generacije pa so jim dajale vse vidnejše vloge, dokler do sredine 6. stoletja pr. n. š. propad Amazonk in nastanek Aten nista postala neločljivo povezana, podobno kot ideja demokracije in podreditev žensk. Takrat so se na keramiki pojavile tudi prve podobe grških junakov v bitkah z Amazonkami. In če so bile Amazonke v poeziji brez ene dojke, na kar naj bi imenovalo njihovo ime, temu v likovni umetnosti ni bilo tako, saj je tam vladala popolnost. Pomembnejše kot so bile za atensko identiteto, bolj so Grki iskali dokaze o svojem premaganem sovražniku.
Njihovemu idiličnemu obstoju naj bi konec naredili Grki.
Oče zgodovine Herodot je vrzeli zapolnil po najboljših močeh. Glavno mesto Amazonk naj bi bila Themiskaia, utrjeno mesto ob reki Thermodon in blizu obale Črnega morja v današnji Turčiji. Ženske naj bi plenile blizu in daleč – prišle naj bi celo do Perzije – ter se enkrat na leto razmnoževale s sosednjim plemenom. Moški naraščaj naj bi pošiljale nazaj k očetom, deklice pa vzgajale v bojevnice. Njihovemu idiličnemu obstoju so konec naredili Grki. Tri ladje zajetih Amazonk naj bi nasedle blizu Skitije ob južni obali Črnega morja. Sprva so se med Skiti in Amazonkami netili boji, sčasoma pa naj bi ti prestali, ko so prej sovražniki postali eno pleme.
Njihovi potomci so postali nomadi, ki so se odcepili od Skitov in postali znani kot Sauromati, za katerih ženske je Herodot napisal, da so lovile s svojimi moškimi, hodile z njimi v boj oblečene kot oni. Menda se naj bi nobeno dekle ne poročilo, dokler v boju ni ubilo moškega.
Po Herodotovi smrti se je sled za Amazonkami skorajda povsem izgubila, vsaj do devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je rusko-ameriška arheološka naveza med izkopavanjem približno 2.000 let starih gomil na ruski meji s Kazahstanom naletela na edinstveno odkritje. Odkrili so namreč okrog sto petdeset grobov, ki so pripadali Sauromatom in njihovim potomcem, Sarmatom, v njih pa poleg ostankov običajnih žensk tudi ostanke bojevnic, pokopanih z orožjem. Ni pa bilo le orožje tisto, ki je presunilo arheologe, temveč predvsem višina pokopanih bojevnic, saj so v povprečju v višino merile 1,67 metra, kar naj bi bilo krepko nad povprečjem časa, v katerem so živele. Nova arheološka odkritja v zadnjih letih so potrdila, da prvotno odkritje ni bilo anomalija. Četudi ni šlo za družbo z matriarhalno ureditvijo, so starodavna nomadska ljudstva v stepah živela po ustroju ureditve, ki je bila veliko bolj prilagodljiva kot pa tista njihovih atenskih sodobnikov.
