Res čudovita, optimistična in plemenita misel Radeta Dobraša Nedovića iz Društva Aiša, o katerem smo pred časom že pisali. Društvo največ deluje na področju nekdanje Jugoslavije, toda Rade poudarja, da pomagajo, »kjer je potrebno, tudi v Sloveniji. Še nikogar nismo zavrnili in vedno priskočimo na pomoč, ker pa je problematika pri nas kolikor toliko urejena, smo pač osredotočeni na področja, kjer o urejenosti še zdaleč ne bi mogli govoriti.«
Lani so bili v društvu zelo marljivi. Zbrali so nekaj ton hrane, ki so jo člani na lastne stroške prepeljali v različne kraje, na primer v Pazin, Bihać, Banjaluko, Gradiško in Labin. »Z zbranim denarjem od donacij smo pomagali rešiti pse iz srbske Požege in plačali veterinarske storitve v Banjaluki (v Bosni in Hercegovini) za tamkajšnje varovance pod okriljem društva Kerber.«
Decembrski obisk Bihaća pa je še najbolj spominjal na grozljivko: »Tam imajo zavetišče na smetišču, ki si imena zavetišče sploh ne zasluži. Na stotine psov se v njem zaradi lakote in neprimernega nadzora med seboj pobija in razmnožuje. Bihać obiskujemo že vrsto let. Pomagamo, kolikor je v naših močeh, in vsaj začasno napolnimo lačne želodčke. Ne hranimo le živali v zavetišču, ampak tudi vse ulične pse, ki jih srečamo med potjo in jih je kar nekaj. Ko smo nazadnje prišli pred 'zavetišče', nas je pričakal paznik in nam rekel, da potrebujemo dovolilnico, ki jo dobimo pri veterinarski inšpekciji oziroma pri veterinarju, ki je obenem direktor 'zavetišča'.
Dobili smo telefonsko številko in ga klicali vsaj dvajsetkrat, vendar se ni oglasil. V tem času se je mimo nas pripeljal eden izmed zaposlenih, ki tam 'skrbi' za čistočo, in nam zabrusil: 'V azil nimate vstopa in pika.' Nekaj prostovoljcev, ki tam hranijo pse (ko dobijo dovolilnico), nam je povedalo, da prav ta mladenič, ki nam je prepovedal vstop v 'zavetišče', tam namerno spodbuja pasje boje. Pri tem si odpre pivo in uživa ob gledanju grozovitosti. Manjšega psa spusti v isti prostor s kakšnim agresivnejšim psom, vrže nekaj hrane (psi je po več dni ne dobijo) in psa se pač spopadeta.«
Ko so bili člani Aiše v Bihaću poleti, so videli, da so bili psi brez vode, brez hrane, spali so v iztrebkih, krvavi, z demodikozo, polomljenih tačk, shirani do kosti. »Ker nismo imeli vstopa v javni občinski azil, kot ga imenujejo, smo poklicali policijo,« pripoved o zadnjem obisku nadaljuje Rade. »Tam so nam razložili, da nam ne morejo pomagati, da pa nam lahko sporočijo telefonsko številko odgovorne osebe. Izkazalo se je, da sta to številki 'zavetišča' in mladeniča, ki nam je pred tem prepovedal vstop v azil in ki je še vedno stal blizu nas in bil priča telefonskemu pogovoru. Poklicali smo to drugo številko in oglasil se je fant zraven nas in se nam obenem smehljal ter ponovil: 'Ni mogoče, da pridete v azil!'«
S polnim prtljažnikom hrane so se tako poklapani usedli v avto in se odpeljali na srečanje s predsednikom društva Spas v Bihaću, ki ima že vrsto let težave s tamkajšnjimi veljaki (županom, direktorjem zavetišče), ki preprečujejo dostop prostovoljcem, da bi počistili življenjski prostor psom in jih nahranili.
Direktor azila je Radeta končno poklical, ko so se že vračali domov, in mu precej nesramno povedal, da azil ni nakupovalno središče, da tja nimajo vsi vstopa in da se morajo predhodno najaviti ter prositi za dovolilnico. Možakar je sicer tudi prijatelj tamkajšnjega župana in brat predsednika politične stranke SDP. Že 20 let je na čelu veterinarske inšpekcije in ima trgovino oziroma podjetje z imenom Veterinar, ki se ukvarja s prodajo hrane. Hrano naj bi prodajali tudi »zavetišču«, vendar hrana do tja nikoli ne pride, plača pa jo občina. Župan je izjavil, da občina na leto nameni 35.000 evrov za »azil«, a glede na stanje v njem »lahko trdimo, da razen v gradnjo v zavetišče ni bilo vloženega niti enega samega evra. Hrano, odpadni kruh, pekovske izdelke, kosti dajejo zavetišču posamezniki.« Kljub vsem tem neprijetnim izkušnjam Rade zagotavlja, da pri Aiši niso vrgli puške v koruzo in bodo še naprej grenili življenje pokvarjenim občinskim veljakom.
K sreči lansko leto le ni bilo v vseh pogledih črno. V Nišu so spoznali predstavnike društva Faps (Fondacijo za zaščito živali v Srbiji). Njihov predsednika Oliver Veličković ima jasno zarisan cilj, kako rešiti problem zapuščenih psov. »Kot vemo, so na Balkanu velik problem razmnoževanje psov, veliko število uličnih psov, grozljivo stanje v zavetiščih. Društvo Faps bo na območju Niša in celotne Srbije (seveda je v načrtu razširiti idejo v vse države, ki imajo podobne težave) vse ulične pse oziroma psičke steriliziral in s tem preprečil nadaljnje razmnoževanje. V pripravi je osnutek zakona, ki bo jasno prepovedal razmnoževanje lastniških psov (razen vzrediteljem pasemskih psov). Psice, ki živijo na ulici, bodo ulovili in jih sterilizirali. Tako ne bo zanimiva za samce, s tem ne bo razmnoževanja, zato bo manj psov na ulicah, in če bo zakon sprejet, bo veliko manj neželenih mladičkov, ki končajo na ulici, kjer jih čaka kruta smrt.
Društvo Faps je mlado društvo, mi pa smo prvo društvo, ki smo se odločili za sodelovanje z njim. Njihove zamisli se nam zdijo zelo primerne za tamkajšnje razmere. Vsi se zavedamo, da problematika ne bo rešena čez noč, bo pa z leti vedno bolje. Zbiranje hrane in hranjenje psov v zavetiščih in po ulicah je zgolj kratkoročna rešitev in nič več kot začaran krog, ker se psi razmnožujejo, zato jih je čedalje več, na koncu pa jih tako ali tako ubijejo, večinoma s strelnim orožjem, vbrizgavanjem čistila Domestos neposredno v žile, zapiranjem v plinske celice ipd.«
V Društvu Aiša že poteka zbiranje denarja za društvo Faps. Vsakdo, ki se odloči prispevati kakšen evro, dobi darilce, tako, ki bo všeč vsem ljubiteljem psov. Vse informacije o donacijah so javnega značaja, prav tako vse povratne informacije od društva Faps. »Upamo in želimo si čim večji odziv in podporo, saj si vsi ljubitelji živali želimo, da se trpljenje ubogih kosmatinčkov konča!« Držimo pesti!
