Začel se je beg, zločinci so se zbali za svoja življenja, a kdo jim je pri tem pomagal in kakšno vlogo je imela jugoslovanska tajna služba (Udba) pri iskanju pomagačev?
Konec druge svetovne vojne je poleg popolnega opustošenja evropske celine zaznamoval beg nacističnih zločincev iz Evrope ob pomoči Vatikana in hkrati pričevanja o tem, kako je Vatikanska banka prala nacistični vojni plen. Eno od vidnejših vlog pri tem je imel hrvaški prelat Krunoslav Draganović. A kdo je ta zgodovinsko malodane nepoznana oseba?
Draganović (rojen leta 1903) je bil duhovnik, ki je med drugo svetovno vojno sodeloval z ustaškim režimom zloglasnega Anteja Pavelića, saj je bil njegov uradnik na ministrstvu za notranjo kolonizacijo; to je bilo odgovorno za upravljanje zaseženega premoženja ustaških žrtev, ki so bili večinoma Srbi, Judje in Romi. Iz ameriških arhivskih dokumentov, ki so javnosti dostopni od leta 2005 (dostopnih je več kot milijon strani), je razvidno, da je Draganović tesno sodeloval s sekretarjem frančiškanskega reda na Hrvaškem, Dominikom Mandićem, ki je zaseženo zlato in denar lastnoročno nosil v Vatikansko banko v Rimu.
Leta 1943 je bil Draganović kot predstavnik hrvaškega Rdečega križa premeščen v Rim. V ameriških in drugih zavezniških dokumentih ga omenjajo kot človeka, ki je nadziral obsežen vojni plen, ki so ga nacisti zasegli med vojno. Ob sodelovanju Vatikanske banke je pozneje to bogastvo prešlo v švicarske banke in je bilo v prihodnjih letih porabljeno za beg nacistov iz Evrope v Latinsko Ameriko, Avstralijo, ZDA in Kanado. Bil je eden izmed glavnih organizatorjev t. i. podganjih poti, ki so po vojni omogočile pobeg več deset tisoč nacistov (najbolj znana sta bila angel smrti iz Auschwitza Josef Mengele in Adolf Eichmann) iz Evrope prek Vatikana in nato večinoma v Južno Ameriko, Avstralijo ter celo ZDA in Kanado. Tekom svojega delovanja v Vatikanu se je Draganović zbližal tudi z monsignorjem Montinijem, ki je imel veliko vlogo pri begu hrvaškega vojnega zločinca Anteja Pavelića v Argentino.
Monsignor Montini je pozneje postal papež Janez VI., kar je v veliki meri zaznamovalo njegov pontifikat. Draganović se je takoj po vojni znašel na seznamu vojnih zločincev in Jugoslavija je od Italije večkrat zahtevala njegovo izročitev, a brez uspeha. In tukaj stopi na plano Udba. Septembra 1967, medtem ko se je Draganović nahajal v Trstu, so ga ugrabili pripadniki Udbe in ga prepeljali v Beograd, kjer so ga več kot 40 dni zasliševali jugoslovanski preiskovalci.
Nato je bil brez sojenja prepeljan v Sarajevo, kjer je svobodno živel vse do svoje smrti leta 1983. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj jugoslovanska oblast človeka, kot je Draganović, ni postavila pred sodišče. Odgovorov na to vprašanje je veliko, a dejstvo je, da je bil Draganović za jugoslovansko oblast velik vir informacij in z njegovo pomočjo je imela Jugoslavija v šahu odkritega nasprotnika komunizma, papeža Pavla VI. Tito je bil tako prvi voditelj iz t. i. vzhodnega bloka, katerega je sprejel papež. Pavel VI. se je zavedal, da se z informacijami, ki jih ima Tito o njegovi preteklosti, ne gre šaliti, in si je vse do svoje smrti prizadeval za dober odnos s Titovo Jugoslavijo. A resnice se skrivajo globoko v vatikanskih arhivih, ki so v nasprotju s slovenskimi še danes nepredušno zaprti.
