Zaradi ukaza se ni smel predati.
Kot dvajsetletnik se je Onoda vpisal v japonsko vojsko, kjer so ga naučili gverilskega vojskovanja. 17. decembra 1944 je odšel na Filipine, kjer se je pridružil brigadi Sugi. Preden je brigado odpeljal v džunglo na otok Lubang, je dobil navodila, da nihče od njih ne sme napraviti samomora ali se predati, ne glede na okoliščine. Onoda bi moral uničiti enega od pomolov in letališče na otoku, a so zavezniške sile prej prevzele nadzor nad otokom. Brigada se je razcepila na enote, ki so se umaknile v džunglo. Poleg Onode so bili v njegovi skupini še trije vojaki: Shoichi Shimada, Kinshichi Kozuka in Yuichi Akatsu.
Ni verjel, da je vojne res konec!
Vse preostale enote so ali ujeli ali uničili. Oktobra leta 1945 je Onoda prvič videl letak, na katerem je pisalo, da je vojne konec, a ni verjel. V naslednjih letih so napadali predvsem domačine, za katere so verjeli, da so preoblečeni sovražniki. Leta 1949 je eden od vojakov (Akatsu) zbežal in se po devetih mesecih predal. Leta 1954 je bil ubit Shimada, Onoda in Kozuka pa sta se zagrizeno borila naprej. Leta 1972 so ubili tudi Kozuko. Leta 1974 je na Filipine odpotoval Norio Suzuki, odločen, da poišče Onodo. To mu je res uspelo, a Onoda mu je dejal, da se bo predal samo, če mu bo to ukazal njegov nadrejeni. Še isto leto se je to zgodilo in Onoda se je vrnil na Japonsko. Tekom bojevanja so ubili vsaj 30 ljudi in jih ranili skoraj trikrat toliko, vendar je bil Onoda za zločine oproščen. Pozneje se je preselil v Brazilijo, leta 1996 pa se je prvič vrnil na otok, kjer se je boril neverjetnih 30 let. (uk)
