Kljub preživetemu trpljenju se na otok letno vrne več ducatov nekdanjih tamkajšnjih pacientov – delno tudi zaradi zastonj zdravstvene oskrbe, hrane in nastanitev, ki so nudene nekdanjim bolnikom. Nekoč ''kraj nesrečnega imena'' je tako postal zatočišče nezaželenih in edini kraj, kjer se počutijo doma. Večina povratnikov je ozdravljenih gobavosti in lahko svobodno izbirajo, kje bodo živeli.
A vseeno vztrajajo, da je življenje na otoku boljše kot na celini, kjer predsodki zoper gobavost niti približno niso izkoreninjeni. Pred šestimi leti je bil zgrajen most, ki otok tudi v simboličnem smislu povezuje s celino. Otok obišče vse več turistov, ki si lahko ogledajo še ohranjene prostore, denimo oddelek za neposlušne paciente in oddelek za sterilizacijo. Te dni na otoku živi okrog 570 nekdanjih pacientov povprečne starosti 74 let, kakor tudi šest bolnikov, ki jih gobavosti zdravi dvanajst zdravnikov. Aktivne skupnosti gobavcev še obstajajo v več državah, vključno z Indijo, Kitajsko in Vietnamom.
Kolonijo gobavcev je leta 1916 na otoku začasa svoje 35-letne kolonialne vladavine na korejskem polotoku ustanovila Japonska. Mobilizirani pacienti so proizvajali vojaške potrebščine in bili prisiljeni v sterilizacijo in splave. Južna Koreja je zagonsko segregacijo obolelih za gobavostjo prekinila leta 1963, vseeno pa so se zlorabe pravic bolnikov na otoku nadaljevale še desetletja. Preiskave zdajšnje vlade so potrdile pokol 84 bolnikov leta 1948, ki naj bi se zgodil zaradi spora v zvezi z upravo na otoku. Južnokorejska vlada zdaj nekdanjim gobavcem izplačuje subvencije v vrednosti dobrih sto evrov – a le tistim, ki spadajo v najnižje dohodkovne razrede in ki so jim bile dokazano kršene pravice.
