Seizmologi, delujoči na goratem območju zahodne Antarktike, so med letoma 2010 in 2011 zaznali več šibkih potresov, kakršni se po navadi zvrstijo pred vulkanskimi izbruhi. Območje aktivnosti je v bližini najmlajše vulkanske verige, ki je nastajala v obdobju več milijonov let. Kot poročajo, so značilnosti in globina teh seizmičnih dogodkov skladne s tistimi, ki so se zvrstili na drugih znanih vulkanskih območjih.
Izbruh pod antarktičnim ledom
Sprva strokovnjaki niso bili prepričani, ali gre za drgnjenje ledne odeje ob kamnine, led ob led ali za pline v tekočih kamninah, ki uhajajo skozi razpoke. A bolj kot so se s tem fenomenom ukvarjali, bolj so bili prepričani, da le kilometer pod ledom nastaja nov ognjenik, kar pa se jim ni razkrilo samo od sebe.
Začeli so na začetku: šibkost in nizka frekvenca potresov sta pomenili, da niso tektonskega izvora. Nato je bila na vrsti ledeniška aktivnost. Računalniški modeli so pokazali, da je do večine seizmičnih dogodkov prišlo globoko pod površjem, med 25 in 40 kilometri globine. Tako zelo globoko, da naj bi se zgodili že blizu meje med Zemljino skorjo in plaščem, kar ovrže večino teorij o ledeniškem in tektonskem izvoru.
Odkrili so nov ognjenik.
Radarska slika je pokazala plast pepela, pokopanega pod ledeno odejo. Raziskovalci so domnevali, da je pepel prišel iz gore Waesche v bližini gore Sidley, vendar pa niso vedeli, kdaj je bil Waesche nazadnje aktiven. Čeprav večina gora na Antarktiki ni vulkanskega izvora, pa ni tako, ko gre za imenovano verigo na njenem zahodnem predelu. Povsem mogoče je, da se zahodna in vzhodna Antarktika počasi razdvajata.
Izbruh naj bi bil neizbežen.
Strokovnjaki še niso prepričani, a domnevajo, da se nekje v plašču pod površjem nabira magma. Nekaj pa je gotovo: novi ognjenik bo izbruhnil. Strokovnjaki ne vedo, kdaj, a izbruh naj bi bil neizbežen. Radarska slika je celo pokazala goro pod ledom, ki naj bi v preteklosti že izbruhnila. Da bi izbruh predrl led nad ognjenikom, bi moral sprostiti tisočkrat več energije kot sicer, kar pomeni, da so možnosti za katastrofo majhne.
Po drugi strani pa je znatno taljenje ledu neizbežno. Novonastala voda naj bi se iztekla v morje, s tem pa podmazala tok prekrivajočega ledu in morda pospešila postopno krčenje mase ledu na zahodni Antarktiki.
