Že pred nastopom te pomembne funkcije je bil drugačen od ustaljene duhovniške večine. Drugačno papeževanje je napovedal že z izbiro imena, s čimer je naznanil, da bo sledil idealom Frančiška Asiškega. V času, ko je Frančišek še deloval v Argentini, je ob njem služboval slovenski rojak, škof Vinko Bokalič Iglič. Slednji je povedal, da je Frančišek svojim duhovnikom – vse v nadškofiji je poznal osebno – naročal, naj gredo ven, da bi se srečevali s preprostim človekom z ulice. Svaril je pred obsodbami in predsodki ter vabil, da bi šli na obrobje, ne samo geografsko, ampak predvsem bivanjsko: k trpečim, osamljenim, tistim, ki bivajo po ulicah, obupani in utrujeni – z usmiljenim in sočutnim srcem.
Že od nastopa mandata je nakazal, da bo nadaljal svojo pot, daleč od ustaljenih vatikanskih tirnic. Vatikanskemu kleru je že večkrat zabičal, da materialne dobrine za Cerkev niso potrebne in da se jim lahko v hipu odpove, pri čemer njeno poslanstvo ne bo v nobeni meri trpelo. Še več, postala bo bolj verodojstojna, saj, kakor je dejal Frančišek, »sv. Peter tudi ni imel bančnega računa.«
Je izrazito komunikativen in dostopen papež, kar je dokazal tudi pred dnevi, ko se je na letalu, s katerim se je vračal iz Brazilije, več kot uro sproščeno pogovarjal z novinarji, ki so ga spremljali. Ob tem se je zavzel proti diskriminaciji homoseksualcev. Ob tej priložnosti je dejal:»Če je nekdo gej in išče Gospoda, kdo sem jaz, da bi ga obsojal? Te osebe ne bi smeli diskriminirati ali omejevati. Cerkev ne zanima usmerjenost posamezika. Vsi smo bratje. Če je nekdo izgubljen, mu moramo pomagati.« Vsekakor je to veliko liberalnejša drža od njegovega predhodnika, Benedikta XVI., vendar bi morala za popolno sprejemanje homoseksualcev Cerkev spremeniti vrsto dokumentov, ki le-to obsojajo. Frančišek se je sicer lotil vatikanske banke, katero so v zadnjih letih pretresali hudi škandali v zvezi s pranjem denarja in podkupovanjem. Odločil se je povsem prevetriti Cerkev, tudi na Slovenskem, ko je zaradi finančnega poloma mariborske nadškofije zahteval odstop nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška.
Za papeža Frančiška bi lahko dejali, da je ljudski papež, kakor je bil Janez Pavel I. Leta 1978 ga je sicer prav ta ljudskost stala življenja, saj je umrl po le triintridesetih dneh pontifikata. Kakor Frančišek je tudi Janez Pavel I. veljal za liberalnega papeža, kar je dokazoval s svojimi številnimi izjavami in ostrim nasprotovanjem prepovedi kontracepcije. Njegova smrt še vedno ostaja ovita v tančico skrivnosti. Po nekaterih navedbah naj bi za tem stala konzervativna struja znotraj kurije, ki se je zbala za svoj položaj in bogastvo. Tega se verjetno zaveda tudi papež Frančišek, zato se je odločil domovati v domu Svete Marte, kjer je v nenehnem stiku z ljudmi, saj, kot je dejal, ne želi biti izoliran.
