Višje sodišče v indijskem Madrasu je določila, da spolno aktivni pari veljajo za poročene. To pomeni, da bi za konec zveze potrebovala ločitev.
Akt med dvema polnoletnima človekoma (moški polnoletnost dosežejo z enaindvajsetimi leti, ženske z osemnajstimi) naj bi veljal za dejanje popolne predanosti in kot tak za zakon med moškim in žensko. Po zakonu.
Po besedah sodišča naj bi bila uradna sklenitev zakonske zveze in obred zgolj formalnosti, namenjeni pridobitvi družbene odobritve. Spolni odnos tako pomeni sprejetje posledic, ki lahko sledijo, torej tudi ločitev, če bi si eden od partnerjev želel poiskati drugega. Če bi kateri od partnerjev želel uradno potrditi zvezo, lahko to naredi na družinskem sodišču, a le z dokazom o spolni naravi njunega razmerja.
Tako oseba postane zakonski partner druge, četudi ta to odobrava ali ne. Pravice za zakonske pare tako veljajo tudi za pare, ki dokazano občujejo oziroma so občevali.
Do te razsodbe je prišlo v primeru ženske, kateri je bila odtegnjena podpora očeta njunih otrok, ker dokazi o zakonu niso obstajali.
Bolj so torej pomembi dokazi o zakonskem življenju kot dokazi o zakonu. V konkretnem primeru je moški podpisal očetovstvo za drugega otroka in s tem žensko razglasil za ženo. Živela sta pod isto streho in imela dva otroka, zato je sodišče njen status povzdignilo na tistega zakonske partnerice, enako tudi za moškega. Ta bo zato moral ženi mesečno plačevati 500 rupij podpore.
