Vampirji naj bi torej živeli, in to med nami … Kot običajni ljudje, kot kakšen bledolični sodelavec ali sosed. Tako je prepričana neka italijanska novinarka, ki je prejšnji mesec opravila čisto pravi 'intervju z vampirjem'. Pogovarjala se je z dvema Italijanoma, ki trdita, da morata redno piti kri. Sama se označujeta za 'real vampires', torej 'prava vampirja'.
Ljudi, ki sebe označujejo za prave vampirje, je kar precej. Po vsem svetu naj bi jih bilo več kot deset tisoč. Njihova glavna značilnost naj bi bila hudo pomanjkanje energije, ki pa si jo lahko povrnejo le na en način. S pitjem krvi. Kar nekaj pravih vampirjev ni vedelo, kaj je narobe z njimi. Redno so obiskovali zdravnike in bili prepričani, da bodo kmalu umrli. Žal so nekateri res izgubili boj s to 'boleznijo', drugi pa so rešitev našli v krvi. Pravi vampirji čutijo namreč zelo veliko potrebo po pitju krvi in črpanju energije iz drugih ljudi.
Niso živi mrtveci!
»Smo živa bitja. Nismo živi mrtveci ali kaj podobnega. Nismo nesmrtni, res pa je, da z lahkoto doživimo vsaj sto let. Zelo dobro vidimo v temi in naša telesna temperatura po navadi ne preseže 35 stopinj. Zase lahko povem, da ponoči izjemno malo spim. Spanja ne potrebujem. Ponoči sem aktiven in lahko zelo veliko naredim. Kar pa najbolj preseneča in bega zdravnike, ki so se v vseh teh letih ukvarjali z menoj, so moje ozdravitve. Nekoč sem si zlomil pet reber. Zdravniki so menili, da bom moral vsaj dva meseca počivati, ampak v manj kot tednu sem bil že na nogah. Zdrav in s popolnoma zaceljenimi kostmi,« o svojem življenju pravi eden od intervjuvanih vampirjev.
Kako so spoznali, da so vampirji?
Eden od intervjuvancev, ki ga je italijanska kolegica poimenovala kar Horus, je povedal, da je že od malega vedel, da je vampir. »Prihajam iz družine pravih vampirjev. Tudi moj sin je pravi vampir.« Horus pravi, da so jih sosedje od nekdaj označevali za čudake in se jim izogibali, zato se je družina večkrat selila. Horus se spominja, da je kot deček zelo trpel, saj ni imel prijateljev. »Ko smo se z družino preselili v New York, sem končno zaživel. Navezal sem stike z drugimi pravimi vampirji in prvič v življenju dobil prave prijatelje!«
Drugi intervjuvanec pa do 19-leta ni vedel, kaj je narobe z njim. Ves čas je bil slaboten, utrujen, a ponoči ni mogel spati, hkrati pa je čutil nenormalno žejo in željo po krvi. To žejo si je sprva gasil z živalsko krvjo, ki mu je dala le nekaj kratkotrajne energije. Naslednji dan se je spet počutil slabo. »Na srečo sem prek spleta spoznal človeka, ki mi je pomagal. Razložil mi je, kaj pomeni biti pravi vampir, predstavil prave ljudi in me rešil.«
Kje pridejo do krvi?
Pravi vampirji ne napadajo ljudi in ne kradejo krvi. Pomagajo jim namreč donatorji, ki prispevajo želeno življenjsko tekočino. V večini primerov so donatorji njihovi prijatelji, sorodniki ali partnerji. S prispevanjem krvi jim tako pomagajo in jih ohranjajo pri življenju. Odvzem krvi je narejen s steriliziranim orodjem, ki ga navadno uporabljajo v medicini. Pravi vampirji nikoli ne ugriznejo donatorjev, četudi marsikdo želi, da bi ga ugriznil vampir. Stanje pravega vampirja naj bi bilo dedno in ne prenosljivo, kar pomeni, da ne moremo postati vampirji, če nas kdo ugrizne v vrat. »Ne splača se biti vampir. Ženske ne letajo za nami, kot se vidi v filmih, nismo nesmrtni in imamo zelo težko in zapleteno življenje,« je za konec dodal Horus.
Kaj pa se zgodi, ko ne dobijo svojega odmerka?
»Ko ne dobim krvi, sem popolnoma uničen. Počutim se slabo, zmanjka mi energije, dobim vročino, gre mi na bruhanje. Večkrat sem se že onesvestil, saj sem popolnoma anemičen. Po pitju krvi se moja krvna slika izboljša in lahko spet stojim na nogah.«
