John Bell in Lucy Williams sta se poročila leta 1782. Ustalila sta se na posestvu v Severni Karolini, kjer sta dobila štiri sinove. Po vrsti slabih letin sta se odločila, da se preselita. Pot ju je vodila v Tennessee, v okrožje Robertson. Sreča se jima je obrnila, John je postal uspešen kmetovalec in član skupnosti, dobila pa sta še hčerko in dva sinova.
Leta 1817 so se za njuno družino začeli temni dnevi. John je nekega dne na enem izmed polj zagledal nenavadno bitje in ga večkrat ustrelil. Očitno je zgrešil, saj so se zvečer okoli hiše oglašali glasovi udarjanja. In tako vsako noč. John vira hrupa nikdar ni uspel ujeti.
Kmalu so se začeli pritoževati otroci, da nekaj ponoči vleče odeje z njih, po celotni hiši pa so odmevali glasovi šepetanja in zaklinjanja. Preganjanje bitja, takrat že znanega kot čarovnica iz Bella, se je le še stopnjevalo, dokler ni 19. decembra 1820, John padel v komi podobno stanje. Umrl je zjutraj naslednjega dne.
Njegova družina je našla stekleničko z nenavadno tekočino, ki je niso prepoznali. Nekaj so jo dali eni izmed mačk, ki naj bi takoj poginila. Takrat naj bi bitje sprejelo odgovornost za Johnovo zastrupitev in odšlo, pred tem pa naj bi še obljubilo, da se bo vrnilo čez sedem let.
Na posestvu Bellovih je jama, o kateri je znanega bolj malo. Morda je bila uporabljana kot shramba, morda so se v njej občasno igrali otroci, morda pa je bila, kot so verjeli ljudje, vhod v pekel. Morda se je vanjo zatekla čarovnica.
Nekateri obiskovalci poročajo o glasovih iz nedostopnih globin jame, ponoči pa o svetlobi, ki potuje skozi jamo in se giblje v njeni okolici. Drugi naj bi na sebi začutili nepojasnljivo težo, od katere so se sesedli na tla.
Nekoč so v jami počivali ostanki indijanske ženske, ki pa so bili odneseni. Že samo jemanje kamenja naj bi spominkov željnim obiskovalcem in njihovim družinam prinašalo nesrečo. Mnogi so na fotografijah izginili ali ovekovečili vsiljivce, ki jih sploh niso videli.
