Nove raziskave skupkov fosiliziranih kosti, odkritih v Južni Afriki, kažejo na starodavno bitje z dolgimi rokami in primitivnimi rameni, kot jih je mogoče najti pri opicah, in z iztegljivimi nogami, gibčnimi rokami in skorajda človeškimi palci za natančnejši oprijem.
Jeremy DeSilva z Univerze v Bostonu je odkritje označil za najbolj celovito okostje zgodnjega človečnjaka. Zadnja odkritja jih vse bolj odmikajo od proslavljene Lucy, katero so odkrili leta 1974 in katere vrsta, imenovana avstralopitek afarensis, je živela v vzhodni Afriki pred 3,2 milijoni let. Vse bolj verjetno postaja, da avstralopitek sediba ni vzhodnoafriške vrste, kateri je pripadala Lucy.
Raziskovalci nadaljujejo, da je vrsta sediba hodila na še neviden način, z izrazito opičjim prsnim košem in hrbtenico ter človeškim spodnjim delom telesa. Odkrite kosti petih posameznikov predstavljajo kopico novosti: prvo pogačico, do sedaj najbolje ohranjeno gornjo okončino, celotni sestav stopala, dele noge in kolka odrasle predstavnice ženskega spola, na podlagi katerih so znanstveniki uspeli definirati njeno držo.
Njena hoja je bila krivonoga s šimpanzjimi petami, njena drža pa pokončna kot je pokončna drža človeka. Gre morda za našega najbližjega prednika, pravijo znanstveniki. Nerodna hoja dva milijona let stare avstralopitke sedibe je sčasoma za sodobnega človeka pomenila primernejši kolenski sklep oziroma nove kolke, znanstveniki pa so presenečeni, kako jo je evolucija pripravila tako za plezanje dreves kot tudi hojo.
Brez dobre opore v petah bi hodila po zunanjih delih stopal, saj je bilo to nagnjeno navznoter, tako da bi se njene golenske, kolenske in stegenske kosti med hojo prav tako ukrivljale navznoter. Čeprav se zdi boleče, znanstveniki pojasnjujejo, da jim je anatomija to dovoljevala, saj je bil greben na pogačici dovolj velik, da je to ohranjal na mestu.
Glede okostij poznavalci domnevajo, da gre za družino, ki je padla v jamo, saj ostanki pripadajo odrasli ženski, mlademu moškemu, otroku, dojenčku in še enemu odraslemu.
