A ko pogledamo na naš odnos do volkov v preteklosti, postane jasno, da tovrstne teorije niso smiselne. Volk je bil človekov tekmec za plen, ti pa niso bili najbolj tolerantni do konkurence, saj so iztrebili večino zverinjadi iz ledene dobe. Tudi druga hipoteza ne drži vode. Človek je bil uspešen lovec tudi brez volčje pomoči, pravzaprav najuspešnejši. Volkovi pa dnevno zaužijejo velike količine mesa, kar bi pomenilo dodatno obremenitev za človeške lovce. Pa tudi delijo neradi, volkovi namreč.
Ljudje premoremo dolgo zgodovino poskusov njihovega iztrebljanja. S tem je začel že Solon iz Aten v šestem stoletju p.n.š. Zadnji volk v Angliji je padel pod ukazom Henryja VII. v šestnajstem stoletju. Na Škotskem so zaradi velike pogozdenosti gozdove preprosto požgali. V ZDA so bili volkovi dokončno iztrebljeni leta 1930.
Zato je najbolj verjetno, da je volk pristopil k nam in ne obratno, ko je iskal hrano na območju človeških naselbin. Agresivne primerke bi ljudje kaj hitro odpravili, bolj spravljive pa morda sprejeli. Ti so tekom generacij spremenili svoj izgled in psihologijo – razvili so sposobnost branja človeških gest. »Berejo« nas bolje kot naši najbližji sorodniki – šimpanzi in bonobi.
