##IMAGE-16753##Tako kot v našem svetu so tudi v virtualnem temne ulice, zapuščeni parki in vsiljivi neznanci, ki jih ne želite v bližini svojih otrok. Neznanci, ki jim govorijo stvari kot: »Kaj imaš oblečeno spodaj? A si še nedolžna? Bi ti jaz kar jutri vzel nedolžnost! Poznaš incest? Bi ti ateka zapeljala enkrat?«
Takšne in podobne pogovore so zabeležili raziskovalci Centra informacijske varnosti (CIV), ko so spet enkrat »vrgli vabo«, tokrat v zelo priljubljeno spletno klepetalnico frendi.si. Predstavljali so se kot mladoletniki obeh spolov in se pogovarjali z vsakim, ki jih je ogovoril. Ugotovili so, da je tudi ta klepetalnica pravo mravljišče pedofilov, ki tam prežijo na svoje otroške žrtve. Le vsak peti odrasli je končal pogovor z otrokom To ni bila prva taka raziskava, enako se je lani izkazalo za chat386.com, tega so pozneje zaprli.
Raziskava je trajala dva meseca, predstavili pa so se v vlogi deklet in fantov različnih starosti (11, 13, 14 let). Pogovarjali so se vsak dan, o vsem in z vsemi. Le vsak peti odrasli, ki je ugotovil, da gre za »otroka«, se je poslovil in nehal pogovarjati. Drugi so ostali in želeli vedeti in videti veliko preveč. Zaželeli so si fotografij, videoklica, osebnega opisa, stikov po drugih družabnih omrežjih, kot je facebook, kjer je vidnih ogromno podatkov in fotografij. Spraševali so tudi, kje mladoletnik živi, hodi v šolo, kakšna je njegova družina, in jih nagovarjali k srečanju v živo.
##IMAGE-16754##Daleč največ je bilo moških, kar 29 si jih je v dveh mesecih želelo takole prijateljevati z otroki, ženska je bila ena. Večinoma so bili stari med 30 in 40 let, približno polovica, malo več kot četrtina pa jih je bilo starih nad 40. Moralno sporno, ne pa tudi kaznivo Verjetno ni staršev, ki jih ob teh podatkih ne bi spreletavala srh in ogorčenje.
A vedeti je treba, da tako imenovani »grooming« ali poizkus nagovarjanja k spolni aktivnosti po informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (klepetalnicah in spletnih kamerah) ni kazniv, pa naj bo še tako sprevržen in moralno nesprejemljiv. Kazniv postanepo kazenskem zakoniku šele, če »so nagovarjanju sledila konkretna dejanja za uresničitev srečanja«.
Če otrok pove staršem, da je naletel na neprijetne vsebine ali da ga je nekdo na spletu nadlegoval, ali če starši sami naletijo na tovrstno vsebino, morajo o tem obvestiti svojega ponudnika internetnih storitev in policijo ali posredovati prijavo na Spletno oko, opozarja CIV.
Omenjeni spletni portal žal še zdaleč ni edini, kjer lahko pride do zlorab mladoletnih. Zloraba seveda ni le tisto, kar se lahko zgodi na srečanju otroka s takšnim »prijateljem«, ampak že sam tovrsten pogovor. Da do njega ne bi prišlo oziroma da bi ga ustavili že na začetku, je odgovornost staršev. Otroci se včasih še zavedajo ne, kaj je narobe, le slabo se počutijo. Zato se je za začetek treba z otrokom veliko in temeljito pogovarjati o njihovem, recimo temu spletnem življenju ter o spolnosti, zlorabi in pojavljanju obeh na svetovnem spletu.
Na CIV staršem polagajo na srce, da morajo imeti nadzor nad tem, kdaj in koliko časa otrok preživi na internetu, ter da je priporočljivo, da je računalnik v sobi, v katero vstopajo vsi člani družine. Prav tako mora biti računalnik, ki ga uporablja otrok, zaščiten s filtrom, ki blokira neprimerne vsebine. Primerno je tudi, če se starši pozanimajo, kakšen je nadzor nad internetom v šoli ali pri prijateljih, kjer se otrok veliko zadržuje. Še posebej pomembno pa je, da otrokom vbijemo v glavo, naj svojih osebnih podatkov in fotografij ne pošiljajo nikomur, naj se ne dogovarjajo za srečanja z neznanci, ki so jih spoznali na spletu, ter da naj takoj povejo, če jim je neprijetno ali se bojijo. Otroci namreč pogosto čutijo, da so nekako krivi za takšna sporočila, da se odraslemu spodobi odgovoriti, in jih je preveč sram, da bi doma kaj povedali.
Več zgodb pa si lahko preberete v aktualni številki revije Jana!
