Beseda je seveda tekla tudi o spektaklu, 31. avgusta letos, ko bo v Parku Tivoli z velikim koncertom počastil 30 let svoje glasbene kariere. Je navdušen nad obletnico? Niti najmanj. Je pa pozitivno vznemirjen, ker bo ljudem spet dal nekaj novega. Drugačnega. Nonšalantnega in pišmeuhovskega.
Se kdaj zgodi, da zaklenete ta vaš drugi dom in greste na dopust? Ali pa da vas po nekaj dni ni sem, v studio?
Redkokdaj. To, kar počnem, je moj način življenja. Tega ne jemljem kot službo ali kot nekaj, kar »moram«. Jaz se res vsak dan veselim, da pridem sem. Tudi sicer v sebi nimam avanturističnih nagnjenj in želja po potovanjih, po spoznavanju novih krajev in novih ljudi. Čisto nič me ne zanima, ne novi kraji niti novi ljudje. Nisem potovalni tip. Zdi se mi, da če se ne bi se ukvarjal z muziko, bi najverjetneje prišel najdlje do Debelega rtiča in Kolpe. Skratka, to je moje življenje, moj delovni ritem, moje delo.
Živite v mehurčku?
Kaj pa vem, morda bolj v iluziji. Ko vidim, kako živijo drugi, se mi moje življenje ne zdi ravno mehurček, ampak kot način, ki se je razvil z leti in je edini možen zame.
Pred vrati studia vas večkrat pričakajo novinarji in fotografi. Kako je že 30 let dajati intervjuje? Vam ti pogovori še kaj dajo ali so samo še rutinska nuja?
Ne, če bi bila to nuja, tega ne bi počel. Seveda vse počnem z namenom. Ne zdi se mi dobro, da bi kar naprej dajal intervjuje in zadovoljeval tako imenovano prisotnost v medijih. Nikoli nisem tako funkcioniral. Ampak takrat, ko imam občutek, da delam nekaj novega ali pa ustvarjam kaj neobičajnega za mojo kariero, takrat z veseljem pristanem na intervju. Kadar se pogovarjam z vami novinarji, tudi učvrstim svoja stališča.
Imate občutek, da morate biti danes vse bolj previdni pri podajanju svojih stališč? Nenazadnje so vas pred leti večkrat jemali iz konteksta in vas skušali tlačiti v škandale.
To se mi je vedno dogajalo. Res pa je, da sem bil med kariero velikokrat tudi pohvaljen in deležen lepih besed. Ja, deležen sem bil neprimernih komentarjev, ampak jih nikoli nisem ukinjal ali brisal. Če so že tu, nima smisla, da bi jih umikal. Nasprotno, raje poiščem, če je kdo kaj dobrega napisal oziroma če me zna kdo dobro zmerjati. Nimam nobenega fetiša za to, da bi bil najbolj »hud« na svetu ali pa da bi bila moja glasba nekaj posebnega. Če mi ti rečeš, da česa slabšega še nisi slišala v življenju, ti bom z lahkoto pritrdil. In celo rekel, glej, zna biti, da je res tako, ker tudi jaz nimam kakšnega prav dobrega mnenja. Glede na to, koliko muzike slišim, koliko talentiranih ljudi sem spoznal in slišal in videl, kaj vse počnejo, se mi moje početje velikokrat ne zdi nič kaj posebnega.
Pred leti ste priznali, da ste bili kdaj tudi v zadregi zaradi svojih lastnih odločitev. Med drugim ste omenili naslovnico albuma Sexy Boy, na kateri ste se pojavili s tigrastimi spodnjicami. Ampak pravite, da je pač potrebno to, kar človek naredi, tudi nositi. Je torej ta Magnifico nas rajca, Magnifico ma jajca eno tako pišmeuhovsko stališče – to sem, tak sem?
To je bil prvi singel z moje prve samostojne plošče. Tudi če ga hočem pozabiti, je prepozno. (smeh) Tisti, ki hodijo na moje koncerte, vedo, da nikoli ne pojem Magnifico nas rajca, Magnifico ima jajca. A samo zato, ker mi je nerodno. Ljudem prepustim, če se komu da to reči, jaz pa se takrat umaknem od mikrofona in sramežljivo gledam v tla (smeh).
Ampak menda se tudi nalašč spravljate v zadrego in nelagodje.
Ne, ne nalašč. To sem enkrat nekje dejal in sem s tem verjetno samo želel povedati, da se umetnost rodi v nelagodju. Umetnost ti pokaže en zorni kot. Neki prizor iz druge perspektive, zaradi česar ti je potem neprijetno.
Kje pa najdete nelagodje danes, v tej korektnosti, v kateri živimo?
Ah, danes je to še lažje, ker je vse toliko bolj občutljivo. Danes mi ni treba nič več narediti, dovolj je že, da prdnem.
Je to tipanje po lastnem neugodju ključni del umetniške svobode, v kateri umetnik preizkuša to in ono? Če gre, gre, če ne gre pa ne.
Umetnost za družbo v resnici sploh ni pomembnejša od vsega drugega. Pri umetnosti, ker je toliko bolj občutljiva, pač najprej opaziš spremembe, ki se dogajajo v družbi. Zame je seveda najpomembnejša, ampak zato, ker od nje živim.
Kako so starši takrat sprejeli to, da ste opustili študij? Svetovali so vam, da se vpišete na ekonomijo, ker se to menda splača, ampak vi pa niste želeli biti najslabši ekonomist na svetu.
Mislil sem, da bom zadovoljil pričakovanja. Bil sem gimnazijski maturant in logično je bilo, da grem na neko fakulteto. Na gimnazijo smo šli vsi tisti, ki nismo dobro vedeli, kaj bi sami s sabo. Ampak ko sem končal gimnazijo, še vedno nisem vedel, kaj bi počel. Škoda, ker ne obstaja še neka fakulteta, kjer bi lahko pridobil naziv diplomirani gimnazijski maturant. To bi bilo zame (smeh). Zato sem šel na ekonomijo, kjer sem hitro ugotovil, da ne samo da me ne zanima, ampak da to enostavno ni zame. Spoznal sem, da bi lahko s pridnostjo in vztrajnostjo, ki sta pri nas zelo cenjeni, to fakulteto naredil. Ampak bi se s tem zajebal, saj bi bil na koncu slab diplomirani ekonomist. In to me res ni izpopolnjevalo. Mlad sem bil, ampak tudi zdaj se včasih še vedno iščem.
Pa so starši to razumeli?
Moji starši so bili zelo blagi. Imel sem popolno svobodo. Ko sem pustil študij in se začel ukvarjati z glasbo, sem sicer videl razočaranje v njihovih očeh. Oče je na glasbo gledal kot na nekaj, s čimer se ne moreš resno ukvarjati in kar niti ni prisotno v družini. Lahko je to tvoj hobi, pa malo špilaš, ampak ne more biti to nekaj resnega. Ni mogel razumeti moje tako velike želje po muziki. Pa saj je tudi jaz nisem razumel. Tudi jaz si nisem mogel priznati, da me to tako zanima. Mislil sem, da je to neka motnja, da sem samo len za vse drugo. Šele kasneje sta starša ugotovila, da jaz samo to res z veseljem počnem. Ko sta videla, da imam celo nekaj uspeha, sta se s tem sprijaznila. Tako starši to vidijo. Jaz bi najverjetneje enako reagiral.
Veliko govoriva o nekoč in danes. Ampak vi sicer ne dajete občutka, da ste nostalgik. Se motim?
Da bi bil nostalgik, moraš za začetek imeti dober spomin, česar jaz nimam. Zelo veliko stvari pozabim ali pa se mi celo ne zdijo pomembne. Nikamor v preteklost se ne bi vrnil, nič istega ne bi počel. Na preteklost gledam kot na nekaj, česar se tako ali tako ne da več spremeniti. Mogoče lahko iz česa potegneš kakšen nauk, modrost. Da bi pa rekel, da je bilo včasih bolje? Ne. Včasih sem bil mlad. Samo to je.
Pri koncertu ob vaši 30. obletnici glasbene kariere vas pa morda vseeno prešinejo kakšna nostalgična občutja?
Ma ne, patetično se mi zdi. Bruha se mi ob teh obletnicah. Saj sem imel tudi že deseto, pa dvajseto vmes, pa tega nisem praznoval. Zato, ker se te jubileje napol izkorišča tudi v komercialne namene. Nimaš kaj drugega narediti? A imaš že trideset let? Ajde, pa naredi nekaj za to obletnico. No, ampak zdaj se pač nekako nisem mogel izogniti temu koncertu. Nekako so se nam vsi dogodki sestavili tako, da je logično, da naredim prerez mojega dela. Da poskušam na oder postaviti vso to pisano paleto raznih muzik, ki sem jih ustvaril za svoje albume ali za filme, a se med seboj precej razlikujejo tako žanrsko kot po zvoku.
Patetika in obletnice gor ali dol, odziv ljudi je velik. Komaj so čakali na takšen koncert.
Presenečen sem. Ljudje so se res odzvali. Vstopnice so še, ampak gredo. Še nikoli ni šlo tako močno in tako hitro vse skupaj.
Pri Avsenikih so vas enkrat med špilom navdušili z vzklikom »ruj maline!« (ruvaj maline).
Ja, Gorenjci so mi rekli, da je to njihov izraz.
Pri nas, v idrijskih koncih se ponekod reče »koplji vodo, ruj maline!«
Se pravi vse, kar se ne da. Močno (smeh).
Vzklik pred katarzo. Kaj je vaš »ruj maline« moment med nastopom?
Več jih imam. Pri narodnjakih je to pred vriskom. Ko se v glasbi zamenja neka harmonija, ko gre na gor. Jaz tudi to rečem, ko je kdo v bendu pred solom, recimo Matej Kuželj na saksofonu. Njemu rečem Kuži, peglaj! ali pa Driblaj! Pri Avsenikih pa sem potem slišal »ruj maline«. To je kot en tak či (smeh).
Posebni fenomen je tudi publika na vaših koncertih. Kako gledate na generacijski miks pod odrom?
Miks generacij je zdaj zato, ker sem starejši in ker imam tako dolgo kariero. Ko sem bil mlajši, je bila moja publika vedno nekaj let starejša od mene. Saj je danes isto, samo da sem star šestdeset, publika pa sedemdeset let. Seveda so med publiko tudi dvajsetletniki in mlajši, ki jih pripeljejo babice, ali kaj vem kdo. Generacijsko pisano publiko imam. Smešno mi je, ko vidim otroke, ki pojejo moje refrene. Tega si nikoli nisem mogel predstavljati in je zame povsem nepričakovano. Ampak moram reči, da otroci zelo »obrajtajo« mojo muziko. In mi je hecno, po svoje pa težko razumem, zakaj je tako, saj niti z enim stavkom niti enkrat nisem pomislil na to, da bi s svojimi pesmimi rad kaj sporočal otrokom.
Poznam otroke, ki so kot dojenčki zaspali zgolj ob Cici Mici ali Tivoliju.
Evo! Ja, to je frekvenca. Muzika je čudo in skrivnost.
V nasprotju z marsikaterim kolegom iz sveta zabavne industrije ste se pred leti nekoliko politično angažirali. Pred parlamentarnimi volitvami ste nastopili tudi na ustanovnem kongresu sedanje vladajoče stranke Gibanje Svoboda. Kako gledate na novo oblast? Takrat ste v izjavah dali vedeti, da polagate upe v novi obraz.
Vedno polagam upe. Ne bežim od politike, se pa z njo ne ukvarjam. Nikoli se nisem politično aktiviral. Če bi se, bi v politiki kaj počel. Politično sem angažiran v tem smislu, da podpiram ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ker sem Ljubljančan in zelo dobro vem, kakšna je bila Ljubljana prej in kakšna je zdaj. Kar se vsega drugega tiče – verjamem v sodni sistem, v pravno državo in menim, da nihče ni nad njima. Glede oblasti pa je tako, da z nobeno nisem zadovoljen. Za vsako si želim, da bi se zamenjala. Nekoga resda podpiram, a tisti trenutek, ko pride na oblast, postanem kritičen. Naša naloga je, da smo kritični do oblasti. Ni pomembno, ali sem jaz volil zanjo ali ne. Če si nekoga volil, še ne pomeni, da mu moraš slepo slediti. Politika ni to, da se nekomu sledi, ampak to, da nekdo malo izboljša stanje od prej. Vsaj malo. Naj vsak malo, pa bo že bolje. Sem pa do te vlade enako kritičen, kot sem bil do prejšnje. Ne glede na to, da sem podprl to spremembo.
Ampak Slovenci vseskozi iščemo spremembe, jih podpremo, takoj nato pa zavržemo. Čakamo na veliki pok, pa se ne zgodi.
Vsi smo v tem. Mi smo ujetniki strankokracije in to zelo počasi dojemamo. Zelo težko gremo mimo oficialne politike. Na perfiden in perverzen način nam položijo v usta to, kar hočejo slišati. Nova tehnologija pa jim to še olajšuje. Tako prihaja do res neverjetnih situacij, da ima na primer nekdanji predsednik na instagramu stokrat več ogledov kot jaz. Kaj ima on sploh z ogledi, a me razumete? Jaz ne razumem že same ideje, da predsednik sploh ima privatni račun na instagramu. Zakaj? Da bi dobil všečke ali kaj? Že meni je to malo mimo, a sem nekako sprejel, da to moram imeti. Ampak jaz se ukvarjam z industrijo zabave!
Mogoče ima pa bivši predsednik neizživete strasti na tem področju.
Ne, politiki so se začeli ukvarjati z zabavno industrijo. Namesto v resne debate verjamejo v piar. In to je problem.
Potem si ne želite kakšnega političnega vrha na koncertu ob vaši obletnici?
Nikoli nisem vabil nobenega politika. Če pridejo, pridejo sami. V teh letih jih sicer nisem veliko opazil. Razen župana.
Večkrat ste si že rekli, še to naredim, potem pa zaključim. Kolikokrat ste že končali svojo glasbeno kariero?
Takoj po prvi plošči sem nehal (smeh). Jaz sem komaj stisnil tisto skupaj. To je bila najkrajša možna plošča. Osem pesmi je na njej, pa še od teh osmih je en komad dvakrat, ker nisem imel osmega. No, potem je bilo to uspešno in sem razmišljal, kako naprej, saj nisem imel nobenega novega komada. In sem si rekel nič, najboljše, da ostanem samo legenda, to je to, kar sem jaz mislil in kar sem znal. Potem se pa kar zgodi nekaj, pa poskušaš, pa greš naprej. V resnici sem po petdesetem letu postal priden, ker prej nisem bil. Veliko več delam kot prej. Kot da se mi šele zdaj da oziroma kot da sem zdaj zares zrel za resno delo.
Priprave na koncert so v polnem teku. In spremljala naj bi ga tudi posebna razstava?
Ja, imel naj bi razstavo na Jakopičevem sprehajališču, ampak nisem prepričan, če ne bom odpovedal vsega skupaj. Saj je zelo ambiciozno, ampak sploh ne vem, kaj bi imel tam. Dobili smo prostor, zdaj pa nimam pojma, kaj naj z njim (smeh). A da bi kar slike nabijal tam? Ne vem, še razmišljam.
