Skalil se je v kultnem punk bendu Kuzle, a prerasel okvire žanrov. Danes je cenjen avtor slovenske glasbe, mojster različnih stilov in multiinštrumentalist. S Kingstoni bodo letos praznovali 30. obletnico, veseli se tudi koncertiranja s povsem novo zasedbo. V njegovem studiu sredi Idrije smo se pogovarjali o muziki za vse čase in muziki za ples. O tem, da je normalno, da se tikava. In o tem, zakaj se ne boji umetne inteligence. Slednja naj bi pomagala pri pretvorbi posnetka tega intervjuja v tekst, a v bitki z idrijščino in njeno melodijo ni imela možnosti.
V nekem intervjuju si dejal, da ne maraš obujati spominov. Zakaj ne?
Ne gre za to, da nočem obujati spominov. Nočem živeti le od teh spominov. Marsikateri kolega rad reče, da je bilo včasih bolje in da je bilo vse super. Jaz pa mislim, da si moraš v življenju narediti tako, da ti je vedno dobro. Spomine pa vsekakor rad obujam in sem ponosen na to, kar sem ustvaril v glasbi. Vendar pa je šlo za ustvarjanje v različnih glasbenih obdobjih in tako tudi gledam na to. Zdaj je eno obdobje, potem pride drugo. In nikoli ne bom rekel, da je bilo super samo v enem obdobju, zdaj pa ni več.
A vseeno so bila nekatera obdobja tista, ki so te najbolj zaznamovala? S punk bendom Kuzle si bil navsezadnje tudi del nekih zgodovinskih mejnikov na glasbeni sceni na Slovenskem.
Morda se nekoč niti nisem dobro zavedal, kaj delam. Ampak če si zavrtim čas nazaj, vidim, da so bile nekatere stvari kar zelo v redu. Najprej smo mulci preigravali Rolling Stones, Beatle …, dokler ni prišel punk. Takrat smo ugotovili, da je to tisto, kar bi mi radi delali. Bili smo najstniki, ravno prav stari. Če kot najstnik nisi upornik, potem nekaj ni v redu. Mi smo seveda zase mislili, da smo uporniki. Morda smo tudi zares bili, ne vem. A tista glasba je res sedla v nas. Vsa sporočilnost punka, revolt. Upor, ki smo ga nehote ali hote znali zaviti v neke druge zgodbe. Naš basist Dule je vedno rekel, da smo bili Kuzle v resnici ljubezenski bend. In res so bila besedila bolj ali manj vedno vezana na odnos med fantom in dekletom.
In med njiju ste skrili aktualno družbeno kritiko?
Da, ampak ne na tak način, kot to danes počnejo nekateri bendi, ki so že preveč politično angažirani. To je dolgočasno. Pesem mora imeti zgodbo, in upora mora biti ravno za pravo mero, če ne postaneš pridigar. Jaz pa ne maram, da mi kdo pridiga.
Koliko punka je torej še v Daretu Kauriču?
Prav pred kratkim smo snemali za film Punk pod komunizmom, ki ga režira Andrej Košak. Na koncu je bilo vprašanje, kaj ti punk pomeni zdaj. Pa se nisem spomnil, da bi rekel, da je punk mrtev. (smeh) V resnici je tako, da rad poslušam stare stvari. Ne raziskujem pa novitet v tem žanru. Časi so se menjali, tudi punk sem vedno imel za žanr, ki se spreminja. In to je nujno. Potrebno se je spreminjati, ne pa stati na istem mestu ter 30 let delati ene in iste stvari. Punk mi je še vedno všeč, tudi njegova sporočilnost, vendar pa nisem več toliko vpet vanj.
Pa je punk mrtev tudi v Idriji, ki je nekoč poetično veljala za prestolnico punka v Sloveniji in bila eden od odgovorov province urbani ljubljanski punk sceni, kot radi navajajo glasbeni novinarji in zapisi na spletnih leksikonih?
Zagotovo se še kje najdejo fantje, ki nažigajo kitare. Ampak časi so se zagotovo spremenili. Kot mulci smo živeli za to, da smo se družili in nažigali tiste kitare. Danes je težava v tem, da se marsikoga, ki še ustvarja, ne sliši. Namreč težko je priti ven s svojo glasbo, če nisi ravno ljubljenec radijskih glasbenih urednikov.
Potemtakem bi imele Kuzle danes marsikatero kost za glodanje. Na kaj bi bili jezni?
Vsi teksti, ki smo jih napisali takrat, so aktualni še danes. Šlo je za upiranje sistemu, obstoječim umetnim vrednotam. In še vedno nas razburjajo iste stvari. Kaste, lobiji, ki se dvigujejo nad nas, krojijo naša življenja, nam govorijo, kako bi moralo biti, sami pa delajo popolnoma drugače. Vedno se najde kaj za karanje. Če nekdo nečesa ne dela dobro, ga je treba na to tudi opozoriti, kajne?
Te je zaradi upora, ki te je poganjal kot najstnika, kdaj mikalo, da bi šel v politiko? Ali pa resno zajadral v kakšen aktivizem?
Ah, v politiko nikakor ne. Politika je sluzasta. Če že, potem prej aktivizem, ampak nikoli nisem resno razmišljal o tem. Mogoče tudi zato, ker nas v času Kuzl, ko naj bi živeli v hudem represivnem sistemu, nihče ni preganjal. Govorim seveda za Idrijo. Ne vem, kako je bilo v Ljubljani. Takrat je bila Ljubljana od Idrije zelo daleč stran.
Kdaj pa si pravzaprav ugotovil, da nisi samo mulc v punk bendu, ampak da želiš pisati poezijo, ustvarjati glasbo in da to ni samo neka faza?
Ustvarjanje je bilo vedno del mene. Res pa je, da nikoli nisem mislil, da bom od tega živel. Niti v času Kuzl, ko sem bil verjetno avtor 90 odstotkov vsega, tako glasbe kot tekstov. Nekaj me je v ustvarjalnosti gnalo naprej tudi v vmesnem obdobju, ko se je zgodba Kuzl zaključila, ko smo se odločili, da je nima smisla nadaljevati.
Zakaj, pravzaprav? Ustvarjalnosti je bilo na pretek. Česa je zmanjkalo, kaj se je spremenilo?
Zgodila se nam je JLA, in ko prideš nazaj iz služenja vojske, si malo drugačen. Ne da se ti več obujati preteklih stvari. Potem smo naredili Kingstone, ki so se nekoliko tudi navezovali na punk zapuščino, čeprav se to čudno sliši. Poleg punka se je v istem obdobju v duhu nekega upora namreč vrtela tudi reggae glasba, ki je nekako ostala v moji podzavesti. Rekli smo si, da poskusimo narediti nekaj v tem stilu, in ta spontana izbira stila je pokazala, da tovrstne glasbe pri nas pravzaprav ni. In ko se najdeš v glasbi, ki jo rad ustvarjaš in jo publika lepo sprejme in rada posluša, potem se ti vse stvari nekako poklopijo. V glasbi smo vedno uživali, pesmi so se prijele in razvijali smo se naprej. Sem pa vseskozi pisal tudi druge stvari, leta 2011 sem končno izdal tudi svoj prvenec Partigiano Di Amor, letos pa svoj drugi album Muzika za ples.
Veljaš za enega najbolj plodovitih avtorjev slovenske glasbe. Spisek bendov in hitov, ki si jih ustvarili zanje, je dolg, od Kingstonov, do Zablujene generacije, Atomik Harmonik, prav tako seznam bendov, s katerimi si sodelovali. Iskreno – ali to ustvarjanje kdaj postane zgolj in samo še obrt?
Nikoli nisem pisal po naročilu. Jaz po naročilu sploh ne znam delati. Včasih mi je žal, da ne znam, a takšen pač sem. Nekaj me more zbosti, da začnem ustvarjati. Kingstoni in tudi drugi bendi smo imeli sicer takrat tudi srečo, da so radijske postaje in drugi mediji sledili delu glasbenikov in tako spodbujali slovensko glasbo. Zdaj je tega vse manj. Zdaj si niti ne želim, da me kdo vprašal, če imam kakšno pesem. Pa bi se ta izvajalec potem z njo trudil, a zaradi razmer na trgu ne bi bil uspešen in bi rekel, da je Kaurič napisal »blesav komad«.
Ne samo radijske postaje, nekdaj so bili tudi odri festivalov Slovenske popevke, Poletne noči, Melodij morja in sonca … prestižna priložnost za predstavitev del uveljavljenih glasbenikov, valilnica novih talentov. Kako torej komentiraš napovedi, da RTV Slovenija zaradi krčenja stroškov te festivale ukinja?
Sem izredno začuden in tudi razočaran. To, da ukinjajo teh nekaj ubogih festivalov (in z besedo ubogih mislim na dejstvo, da jih je tako malo) ter Big Band RTV Slovenija, ki bi moral biti ponos neke nacije – to je sramota brez primere. Ne vem, koliko se radi primerjamo s Hrvati, ampak pri njih so te stvari veliko bolj urejene. In zato ni čudno, da je njihova glasba lepše sprejeta. Hrvati s svojo glasbo strateško delajo že od 50. let. Mi pa smo v nekem obdobju obstali v minulih časih slovenske popevke.
Nas bo iz takega stanja potemtakem umetna inteligenca rešila ali povozila? Kako jo dojemaš kot tekstopisec in glasbenik? Kot orodje ali kot konkurenco?
Prav pred kratkim mi je pevec Kuzl, Bojan Lapanja - Buni poslal tekst, ki ga je spisala umetna inteligenca. Čeprav mi ni takoj povedal, sem hitro ugotovil, da to ni napisal on. (smeh) V tisti generator je vpisal Kuzle in še nekaj besed. Konec koncev je zadeva resda zadela prave parametre, hočemo pravičnost in mir in take stvari, ampak duše pa ni bilo. Načeloma nisem proti umetni inteligenci, pri določenih stvareh bo to čisto dobrodošlo orodje za pomoč, morda pri iskanju inspiracije. Vendar pa ostajam starokopiten: prisegam na srce, strast in občutek. In na koncu bo še vedno človek tisti, ki se bo, ko bo nekaj napisal, odločil, ali besedilo čuti ali ne.
Se bo pa očitno s pomočjo umetne inteligence dalo oživiti nekatere velike legende. Tako smo v tej dobi doživeli izid nove pesmi skupine The Beatles. Kako kot glasbenik gledaš na to?
Pri Beatlih sem bil navdušen. Zato, ker sem bil presenečen nad tem, kaj je danes že možno narediti. Predvsem pa zaradi občutka, kot da so Beatli takrat prenehali delati, vmes je minil samo en dan, pa so izdali novo pesem. Seveda pa me skrbi, v kakšne skrajnosti lahko gre vse skupaj.
Ena od današnjih skrajnosti je morda tudi to, da je kljub poplavi družbenih omrežij, radijskih postaj težko priti do ljudi. Nekoč so se poslušalci, oboževalci morali potruditi, da so prišli do novih vinilk, kaset, cedejev svoji najljubših bendov.
Nekdaj …, no, zdaj pa spet »jamram« za starimi časi. (smeh) Skratka, nekdaj se je res drugače poslušalo glasbo, bila je povsod. Bili so časi, ko smo Kingstoni, recimo v sredo, izdali novo pesem, v nedeljo smo bili na oddaji pri Mariu (Galuniču, op. p.), v ponedeljek pa so že vsi klicali za nastope. In to je bilo kar nekako logično. A kot sem rekel, časi so se spremenili in treba je pač iti v korak z njimi. Mladi to zelo dobro obvladajo. Je pa res, da kupljeni milijonski ogledi videospotov še ne prinesejo koncertov. Mi dinozavri pa se, kar se tega tiče, žal še vedno držimo ustaljenih poti. Ko izdamo novo pesem, jo skušamo promovirati po starih kanalih; preko radijskih postaj, youtuba, videospota …
Kje ste pravzaprav Kingstoni danes? Nekje ste člani benda rekli, da je super, ker ste dandanes lahko bolj selektivni glede nastopov.
Res je. Pred epidemijo koronavirusa smo res nenormalno veliko igrali. Tako ne bi šlo več naprej, morali smo se omejiti. Fantom sem takrat predlagal, da se organiziramo tako, da nekoliko zmanjšamo število nastopov. Tako, da gremo nanje res z veseljem. To, da imaš tri ali štiri dni zapored nastop, ni v redu. Ne moreš biti v soboto ravno tako dober, kot si bil v sredo. Že emšo tega ne dopušča več. (smeh) Zdaj res izbiramo, na katero vabilo se bomo odzvali in kje bomo nastopali. Poleg tega nam ni več treba vsake tri mesece izdati nove pesmi. Letos bomo zagotovo naredili nekaj novega in s tem bolj konkretno počastili našo 30. obletnico.
Na absolventskih izletih bi še nastopali?
Bi, pa jih ni več! Če se ne motim, smo kar 12 let nastopali na absolventskih izletih na Kreti in Zakintosu. Tega noben slovenski bend ni in ne bo več doživel. Na to obdobje imamo res lepe spomine. Zagotovo bi še šli na kaj takšnega. Morda bo kdaj kaj podobnega za seniorje. (smeh)
Nekoč je bil upor, potem reggae, vmes harmonika … Kaj pa poganja tvoje solo projekte?
Včasih me premakne kaj, kar vidim po televiziji ali preberem v časopisu. Včasih je to stavek iz kakšne knjige, ki mi da neko drugo dimenzijo in iz tega nastane besedilo. Včasih pa po radiu slišim neko staro pesem, pri kateri me pritegne posebna energija, vibracija. In si zaželim nekaj takšnega ustvariti tudi sam. Tako so se mi skozi vsa leta nabirale pesmi, za katere nisem dobro vedel, kaj naj z njimi. Za Kingstone pa tudi niso bile primerne. In tako je potem letos nastal moj drugi album Muzika za ples, na katerem sem sodeloval z ogromno pevkami in pevci, ki jih zelo cenim.
Kar precej legend si nabral na tem albumu. Pa tudi ti v bistvu že 40 let krojiš slovensko glasbeno sceno. Ti je bilo sodelovanje s kom še posebej v čast?
Brez zadržkov lahko rečem, da mi je bilo v čast sodelovati z vsemi. Najbolj zabavno pa je bilo zagotovo snemanje z Davorjem Gobcem, pevcem skupine Psihomodo Pop. Do takrat sem mislil, da je Davor odštekan samo na koncertih in na televiziji. Ampak ne, on je tak cel čas. Tisti čas snemanja v Zagrebu nisem niti prav vedel, kaj se dogaja.
Imam se za še kar odštekanega človeka, ampak Davorju ne sežem niti do kolen. (smeh) V posebnem spominu mi bo ostalo tudi sodelovanje z legendarnim Tuliom Furlaničem, pa seveda z Zlatkom, ki je odlično spisal svoj del pesmi Mama, prihajam domov.
Na tej plošči si sodeloval tudi s Perom Lovšinom. Nekdo je to lepo opisal kot duet prvoborcev prapunka. Je bilo to prvič?
Kuzle smo s Pankrti igrali samo enkrat. Oni so bili takrat že tako velike zvezde, da nismo imeli stika. Pera pa sem vseskozi spremljal. Všeč mi je bilo vse, kar je delal. Predvsem njegova besedila. Navduševalo me je, kako zna človek z malo besedami tako dobro vse povedati. To me je vedno fasciniralo. S Perom smo potem sodelovali Kingstoni, saj smo naredili priredbo njegove pesmi Dekleta. Že od nekdaj pa mi je bila všeč njegova pesem Greva punca v južne kraje. Na neki prireditvi, kjer sva oba nastopala, sem ga zato vprašal, če bi bil za malo drugačen aranžma in se je strinjal.
Že celotno kariero se premikaš po različnih glasbenih žanrih. Ampak punk, Cela ulica nori, Brizgalna brizga in tvoj kantavtorski opus se nekako vseeno tepejo med sabo, se ti ne zdi?
No, pri Zablujeni generaciji je bilo vse čisto naravno in meni blizu, saj izhajajo iz punka. Tam sem lahko spet dal iz sebe malo kitarske energije, nastali so hiti Pozitiv vabrejšn, Sonce nabija itd. Atomik Harmonik pa so nastali iz čiste zafrkancije, ko smo z Janijem Pavcem na Kreti snemali spot za pesem Republika Banana. Janija smo ves čas dražili, da ima pravi imidž za narodnozabavni bend. Na tisti hec smo seveda pozabili, dokler me ni Jani čez kakšno leto poklical in rekel, kaj pa, če bi mi res naredili en tak bend? In sem bil za, zakaj pa ne?
Izhajal sem iz spominov na otroške čase, ko je bila ob nedeljah v času kosila prižgana televizija, na sredini ekrana je bil Alfi Nipič, ki je imel na vsaki strani eno punco. Tam nekje v ozadju pa je igral harmonikaš. Potem je bilo treba narediti pesem. Prešinilo me je, da je v Sloveniji ogromno gasilskih veselic, in tako je padla odločitev, da naredimo eno pesem za gasilce. Težava je bila seveda v tem, da jaz res nimam pojma o narodno-zabavni glasbi. (smeh) Lahko se še tako grdo sliši, ampak ne poznam zakonitosti tega žanra. No, potem se je zataknilo še pri harmoniki. Edinega harmonikaša, ki sem ga takrat poznal v Idriji, je bil Marko Hatlak. Meni se je njegov harmonikarski del Brizgalne brizge zdel super, Janiju Pavcu pa seveda ne, ker niti slučajno ni bilo v slogu narodno-zabavne glasbe. To smo potem uredili z drugim harmonikašem. Spomnim pa se, kako smo se smejali, ko smo prvič poslušali Brizgalno brizgo, češ če bo iz tega res kaj nastalo, bo to pravi čudež. No, pa je pesem postala hit. Potem pa so ideje začele prihajati kot po tekočem traku in so nastale še Hop, Marinka, Zavriskaj na ves glas in Na seniku.
Skratka, nimaš zadržkov do nobenega žanra.
Kje pa, ogromno glasbenih žanrov mi je všeč. Nikakor ne bi mogel vse življenje delati istih stvari. Rad se odmikam. Malo ljudi ve, da sem leta 2019 izdal žal samo digitalni album chill-out (sprostitvene) glasbe. Rad delam različne stvari.
Vseeno ostajajo kakšne reči neizživete? Nekoč si dejal, da ti je morda žal, da ste kot Kuzle igrali samo za sendvič in prevoz in da bi morda kaj resnejšega nastalo iz vas, če bi imeli takrat kakšnega menedžerja. Se kdaj sprašuješ, kako bi se tvoja pot odvila drugače, če ne bi bilo tistega »če«?
Takrat smo bili stari med 16 do 18 let. To je obdobje, ko se že iz principa nikomur ne prilagajaš. Ker moraš imeti vedno prav. Preveč smo bili ortodoksni. Pankrti, za primerjavo, so bili vsaj deset let starejši od nas in so bolje vedeli, kako gredo stvari v glasbenem poslu, kako ravnati z ljudmi, s poslušalci. Mi tega nismo vedeli in znali. Za nas je štelo le to, da smo se imeli dobro. Takrat tudi nismo ničesar resnega posneli. Vendar pa vseeno nisem prepričan, če bi se tudi sicer kaj bolj resnega lahko zgodilo z nami. Očitno je že moralo biti tako.
Ob 30. obletnici benda ste prvič resno posneli ta material. So se vam tako izpolnile najstniške želje?
Res smo imeli srečo, da smo takrat vse snemali na kasetofone, tako da so vse pesmi ostale. Po tridesetih letih pa smo prišli na idejo, da poskusimo vsaj nekaj primerno posneti. Naš bobnar Iztok Turk je tudi producent, in tako smo vse naredili v hišni zasedbi. Posneli smo tri pesmi in bilo je super. Zato smo si rekli, zakaj ne bi naredili kar celega albuma. Da končno posnamemo tako, kot smo si, mulci, želeli, da bi zvenelo. Takrat pač res ni bilo priložnosti. Nekaj malega posnetega materiala iz tistih časov je bilo katastrofalnega, saj nismo imeli vpliva na način snemanja, ovira je bila tudi tehnika. Tako smo to ob 30. obletnici naredili čisto zase, bolj kot sami sebi spomenik. Ampak so se pa ljudje spet začeli zanimati za Kuzle. Nastal je album Še pomnite Kuzle, tovariši, na katerem pa nismo spreminjali ničesar. Besedila pa sploh ne.
Jih ni bilo potrebno.
Ne, res ne. Še vedno so aktualna. Pred dvema letoma, ob 40. obletnici pa smo Kuzle posneli na novo, na albumu Naredte revolucijo (za) Kuzle (gre) z drugimi izvajalci in v drugih aranžmajih, in to je bila za nas spet nova širina. Ob tej priložnosti lahko sicer že izdam, da se v kratkem obeta ponatis vinilnega albuma Še pomnite, tovariši z dodatkom albuma demoposnetkov. Šlo bo za dvojni LP-album, potem bo pa to res to z naše strani. Samo še naslov nam manjka. Mogoče Cvetje v jeseni, Stari in gnili.
Prepričana sem, da Kuzle niso zalajale zadnjič, kljub častitljivemu jubileju. Visok jubilej sicer letos praznujete tudi Kingstoni – 30 let!
Res je, to je kar velika obletnica. Zelo smo ponosni na to. Tudi zato, ker sta se v teh 30 letih v bendu zgodili samo dve menjavi članov. In sicer leta 1999 bobnarja in leta 2005 kitarista. Preostali trije – Reno, Zvone in jaz – pa smo od samega začetka. In to za nas ni le posel, res smo prijatelji, tako in drugače. Osebno me sicer trenutno najbolj motivira izbor hitov, ki sem jih ustvaril v karieri in iz katerih sem sedaj pripravil koncertni repertoar. Gre za meni najbolj drage pesmi Kingstonov, Zablujene generacije, Atomik Harmonik, Ritem planet, pa iz solo projektov … To je jagodni izbor pesmi za mojo novo zasedbo. To sicer ne bo projekt za veselice, ampak bolj umirjena stvar s kontrabasom, harmoniko, mandolinami. No, kolikor so moji komadi lahko umirjeni. (smeh) Upam, da bomo imeli v prihodnjem letu čim več nastopov. S tem mislim čim več kvalitetnih nastopov.
Se pravi, se vračaš ozirom bolje rečeno, ostajaš v bistvu glasbe?
Iz tega vse izhaja. Vsaj za nas, stare trubadurje.
