Rodil se je v Pristavi pri Tržiču. Leta 1948 je odšel na šolanje na Srednjo tekstilno šolo v Maribor, nato pa med letoma 1953 in 1957 nadaljeval študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani v letniku Vide Juvan. Absolviral je z vlogo Trofimova v Višnjevem vrtu Čehova. Diplomiral je leta 1970.
Uveljavil se je že z mladostnimi vlogami v eksperimentalnem gledališču Oder 57 kot Paž v Smoletovi Antigoni in Dan v Zajčevih Otrocih reke. Takoj po študiju se je zaposlil v ljubljanski Drami in bil njen član od 1957 do 1996, ko se je upokojil. Tudi pozneje se je še pojavljal na odrskih deskah.
V svoji dolgi in bogati igralski karieri je odigral okoli 200 vlog, občinstvo se ga spominja po junaških, karakternih in komičnih likih, pogosto v Shakespearovih delih (Hamlet, Troilus) in delih slovenskih dramatikov (Linhartov Matiček, Kristijan v Kozakovi Aferi). Igral je tudi na radiu, televiziji in pri filmu. Z več kot 20 filmskimi vlogami je sodeloval s Francetom Štiglicem, Boštjanom Hladnikom, Jožetom Galetom in Jožetom Pogačnikom, nekateri pa se ga spominjajo po nastopu v televizijski seriji Ščuke pa ni, ščuke pa ne.
Odigral skoraj 150 vlog
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado sklada Staneta Severja (1974), Borštnikovo nagrado za igro (1976), nagrado Prešernovega sklada za vloge v SNG Drama Ljubljana (1980), Župančičevo nagrado (1985), Župančičevo nagrado za življenjsko delo (1997) ter Borštnikov prstan (1989).
Kot je pisalo v obrazložitvi za Borštnikov prstan, je "Benedičič eden izmed tistih igralcev na Slovenskem, ki so si izoblikovali markanten in svojevrsten gledališki obraz in izraz. V več kot treh desetletjih je odigral prek 150 vlog, bil je med protagonisti eksperimentalnega Odra 57, večino svojega igralskega ustvarjanja pa je namenil osrednjemu narodnemu gledališču, uvrstil se je v vrsto pomembnih filmskih in televizijskih igralcev, s svojo govorno kulturo pa je bil med nepogrešljivimi interpreti proznih in pesniških besedil v umetniškem programu Radia Ljubljana.
V obrazložitvi nagrade so njegovo igranje opredelili znotraj treh različnih obdobij. Prvo je bilo vezano na Oder 57, ki je odprl prostor za svobodnejše umetniške avanture in iskanja. Kot eden izmed akterjev tega procesa je odigral tri odločilne vloge: Paža v Smoletovi Antigoni, Dana v Zajčevih Otrocih reke in Kristjana v Kozakovi Aferi. Leta 1957 je postal član ljubljanske Drame, kjer se je spoprijel s shakesperjanskimi liki, odigral je Lucia v drami Milo za drago, Troilusa v Troilusu in Kresidi ter Hamleta v Korunovi režiji.
Tretje obdobje pa se je začelo v 70. letih z vedno večjimi umetniškimi dosežki. O tem priča dolg niz mnogoobraznih vlog, kot na primer Gospod Jackson v Ardenovi igri Živite kot svinje, Grozd v Cankarjevi satiri Za narodov blagor, ali pa Profesor Klepec v komediji Ferda Kozaka z enakim naslovom. Pozneje so izstopale še komično groteskne vloge, kot sta Garderober v istoimenski Harwoodovi igri in Vikont de Valmont v Kvartetu Heinerja Müllerja.
