Kdaj si se nazadnje takole v miru sprehajal po Tivoliju?
Nazadnje ravno v nedeljo, ko sem šel na Toško čelo, na eno dobro kmečko kosilo. Potem pa sem nazaj grede šel tu mimo. In sem se usedel na to klopco, kjer zdaj sediva. Prav na to klopco me vežejo lepi spomini. Tu sem bral znanstveno fantastiko. Moj pokojni oče je imel ogromno zbirko knjig. Tudi pozneje, ko sem bil problematičen najstnik, sem se rad umaknil sem. Tukaj nisem bil problematičen, tukaj je bila narava, ki me je takrat v tistih fazah bolj razumela kot starši. Tudi pesmi sem pisal tu.
Tukaj si se torej iskal?
Da. Res nenavadno, kako se je poklopilo, da sva se danes usedla prav na to klopco. Marsikaj sem tu doživel. Sem sem prišel tudi takrat, ko sem zapustil flirte. Na vrhuncu popularnosti. Usedel sem se tu, tamle nasproti pa so sedeli neki fantje in dekleta. In so brenkali Plavi orkestar in podobno. Potem so zaigrali še Romeo in Julijo. In jaz sem samo tiho sedel. Živi bog ni vedel, kdo sem, meni se je pa super zdelo, da ta pesem živi naprej.
Zdaj bi že lahko rekli, da je pesem Romeo in Julija ter ostale ponarodele? Kako dojemaš to?
V bistvu sem zelo ponosen na to. Takrat sem namreč zapustil bend, ker nisem pravilno »skalibriral« stvari v svoji glavi. V tistem času se mi je zdelo, da če te nekaj moti, se pač moraš umakniti. Takrat se mi je zgodila neka hiperpopularnost, s katero se nisem znal soočiti. V bendu sem začel še ne polnoleten in potem je kar naenkrat vse razneslo. Na to nisem bil pripravljen. Zdaj mi je gotovo lepše. Če bi imel takrat to pamet, ki jo imam zdaj, bi si pač vzel polletni premor in ne bi razpustil benda, se vrgel v ilustracijo ter počel en kup dolgočasnih stvari. Sploh si nisem mislil, da bom še kdaj v glasbi. Pa sem se vrnil, naredili smo velik hit V mojem telesu. In sem se spet naveličal. Ekipa se je menjala, vzdušje v bendu ni bilo dobro. Takrat sem celo razmišljal, kaj je meni tega treba v življenju. Saj imam okrog sebe veliko ljudi, ki me imajo radi tako na štiri oči. Mislil sem, da je to zame pač neka izgubljena ljubezen. Pesmi, ki sem jih napisal takrat, pri bendu niso padle ravno na plodna tla in dobil sem občutek, da sploh ne znam več pisati. Potem pa se je pojavil klaviaturist Matjaž Ravnikar, ki je vendarle pohvalil nekaj novih skladb. Sestavila se je nova ekipa in od takrat je v našem bendu res dobra energija. Za pretekle čase mi res ni žal, s prejšnjimi člani benda smo v dobrih odnosih, tudi na koncerte pridejo. Ampak takrat pač nismo bili drug za drugega. Tako kot dva, ki ne gresta skupaj. To ne pomeni, da sta slaba, samo za skupaj nista. Moram pa reči, da sem v Flirrtu najbolj srečen zdaj, v zadnjem letu. Ubija me samo ta silna utrujenost.
Od česa najbolj?
Od benda zagotovo ne. Bend je tisto, kar je najlepše v glasbi, ampak časa je premalo. Veliko namreč delam za druge in tisto je bolj obrtniško, bolj utrujajoče. In potem ko se lotim tega, kar mi največ pomeni, mi zmanjka časa ter zagona. Zato komaj čakam naš koncert v Cvetličarni. Res si želim stopiti na oder, ker to je edina stvar, ki ima neposredno zvezo z glasbo, vse ostalo je marketing.
Vse, tudi tale pogovor?
Saj se je prijetno pogovarjati. Ampak v resnici boš na koncu to lepo zapakirala in bo vse skupaj ena embalaža, v katero bodo mogoče celo zavijali meso in krompir. Šalim se, prosim, ne zavijajte krompirja vame. (smeh)
Koliko manj marketinga je bilo v glasbi takrat, ko si sedel na tej klopci ter gledal na drugi strani fante in dekleta, ki so brenkali Romeo in Julijo? Je bila takrat glasba bolj iz mesa in krvi ter brez embalaže?
Glasba je še vedno glasba, pisanje pesmi kot tako se ni kaj dosti spremenilo. Trendi se menjajo, ampak fant s kitaro je še vedno fant s kitaro, ki mora pesem napisati. Spremenilo pa se je to, kako ljudje pridejo do glasbe. Včasih si denimo kupil album od Pink Floydov, pihnil prah s predvajalnika in šel za eno uro poslušat ploščo. In te ni nihče motil, razen mogoče kakšen poštar, ki ti je kaj prinesel.
Danes zmotijo oglasi.
Da. In glasbo poslušamo na telefonih, ki kar naprej nekaj piskajo … Zabavna glasba je postala bolj ali manj samo še kulisa.
Šum v ozadju.
Nekaj v ozadju, ja. Če se ta šum slučajno poveča, potem je to hit. Ampak tudi hiti danes ne živijo več dolgo. Glasbo nekaterih slovenskih bendov, ki jih imam zelo rad, sem malokrat slišal v našem medijskem prostoru, pa so preživeli vse čase. Danes nekatere pesmi stalno vrtijo na radijih, a ne pustijo takega pečata, da bi preživele daljši čas. Meni pa je bistveno, kaj bo preživelo.
Si kdaj razmišljal, da bi pisal v angleščini? Bi pesmi dandanes tako lažje preživele?
Jaz sanjam v slovenščini. In dokler bom sanjal v slovenščini, bom pisal v slovenščini. Kolegi iz tujine mi kdaj rečejo, da zvenimo »hecno«. Jaz pa mislim, da je slovenski jezik res simpatičen. Mislim, da imamo veliko nekega humorja.
Ampak v veliko pesmih slovenskih bendov tudi trpimo …
To so ti psihološki momenti teksta. Denimo ženska, ki trpi v naših skladbah, je tista, ki čaka, ker jo je on zapustil. V resničnem življenju sta sicer že vsak po svoje poročena, imata vsak svoj leasing. Ampak ona njega čaka in si misli, glej, morda se bova pa spet srečala, ko bova stara 70 let.
Kako pa potem trpi moški?
Ah, jaz sem bil velikokrat trpeči moški v tekstih. Moški veliko več jokamo kot ženske. Ženske jokate, a ko nehate jokati, ste nehale. Moški preboleva dlje časa, ker v resnici sploh noče prebolevati, saj bi tako pokazal, da ni okej.
Pred leti si mi v intervjuju dejal, da si se z glasbo začel ukvarjati, ker si edino tam našel tišino, ki si jo potreboval. Jo danes še najdeš v glasbi?
Da, še. Ampak le v tistem delu, ki je samo moj, kantavtorski. To glasno tišino najdeš tam, kjer daš nekaj iz sebe in se ne obremenjuješ s tem, ali bo to želel kdo poslušati. Ker si to naredil zato, ker si tako čutil. Saj veste, pesnik piše zato, da bi sebe razumel. Vse ostalo je pač posel.
Si kdaj zbiral spominke glasbenikov, ki si jih poslušal, občudoval?
Uh, jaz sem zbiral vse sorte stvari. Od prtičkov do značk. Celo radirke sem zbiral. Kar zadeva glasbo, pa kasete. Ko sem bil najstnik, sem imel en presnemovalnik in smo na šoli delali »dile« na črno. (smeh)
Kaj pa je najdragocenejši glasbeni spominek, ki ga imaš?
Prijatelji so mi na eBayu kupili kapo, podpisano od Brucea Springsteena. Starejši ko sem, vedno bolj dvomim, da je to res on podpisal. Ampak nekako živim v prepričanju, da je, ker je bila res draga. (smeh)
Tudi flirrti imate zdaj, po 26 letih, nekaj za svoje oboževalce. Če malo zbodem, ali je butično vino »merch« oziroma spominek zrelega benda?
Očitno smo dozoreli. (smeh) Dejansko smo to naredili zato, ker imamo vsi v bendu radi dobro vino. Moj dober prijatelj, pevec Urban Vidmar, ki bo z nami tudi na našem prihajajočem koncertu, je res super fant, njegovi domači pa imajo v Vipavski dolini tudi vinsko klet Vidmar, s katero se prebijajo v svet butičnih vin. In tako smo se določili, da skupaj nekaj ustvarimo, in nastali sta vini Romeo in Julija. Na koncertu ju bo mogoče tudi dobiti. Če boste nasmejani bolj kot po navadi, bomo vedeli, da ste popili naše vino. (smeh)
Dobro vino se deli s prijatelji, dobre pesmi tudi. Praviš, da nas 20. oktobra v ljubljanski Cvetličarni čakata glasbena poslastica in koncert, kot ga v 26 letih še niste odigrali. Koga vse bomo lahko videli in slišali, koga boste gostili na odru?
V prvi vrsti seveda razširjeno ekipa našega benda, kar 11 nas bo na odru. Prijatelji bodo iz vseh mogočih glasbenih vetrov: Matjaž Zupan (California), Anja Rupel, Alya, Bepop in Orlek ter drugi.
Kaj pa po koncertu? Kakšne sanje še ostanejo bendu, ki ima že ponarodele pesmi?
Zdaj pripravljamo novo ploščo, osmo. Zadnja, ki je bila dvojna, se je imenovala Jekyll & Hyde in morda smo bili z njo preveč črno-beli. Ta zdaj bo drugačna. Mogoče ljudje pri nas vendarle pričakujejo neko ultimativno ljubezen. Kar je tudi prav, ker smo bend koncentrirane ljubezni. In to ni nujno banalno, kajne?
