Luka, najprej o poroki, da potem nehava z neprijetnimi vprašanji. Prestavljena je na drugo leto, kajne?
Narava je bila v začetku avgusta pač močnejša od vseh nas in poroka je zadnja stvar, na katero bi pomislil ob vseh teh grozljivih prizorih, v katere so bili vključeni tudi najini bližnji in mi osebno. Oba z Nastjo sva si želela poroke, da obeleživa ljubezen, a sva jo prestavila, in verjameva, da bo najin veliki, sanjski dan leta 2024 še slajši in še boljši.
Luka Basi in Nastja Gabor bi se morala poročiti v začetku meseca avgusta, a je tik pred datumom njune poroke Slovenijo zajela huda katastrofa. Poplave so zajele tudi njuno domačo Koroško, kjer živijo njuni prijatelji in družinski člani. Zato ni bilo presenetljivo, ko sta nam petek pred poroko sporočila, da le-to prestavljata. Luka je fantovščino sicer že doživel in danes javnosti predstavil videospot za pesem Momačka, v katerega je vključil posnetke svoje fantovščine. Ob tem pa na digitalnih platformah predstavil tudi digitalno različico svojega drugega albuma Anđeo i vrag.
Kako to, da se nista poročila že na začetku zveze, ki traja že kar nekaj let?
Zelo hitro sva dobila prvega otroka in ne poznam ženske, ki bi bila rada noseča nevesta. Potem je prišla selitev, drugi otrok. Potem pa sva si rekla, da bi rada v poroko vključila tudi otroka, in zdaj sta že dovolj stara. Tia bo trosila rožice, Tai pa bo prinesel prstana. Ko bo nov datum, bo tudi njuno veselje še vedno prisotno, in jaz kot starš sem tudi noro vesel in ponosen, zelo me gane.
Če je bilo poletje bolj nenavadno, vas pa zdaj čaka zelo lep vstop v jesen. Približuje se vaš veliki koncert v Križankah, ste že kaj nestrpni?
Na srečo imam, kar zadeva Križanke, sanjsko moštvo, tako da je načrtovanje precej lahko. Ko smo bili prvič, je bila živčna vojna. Za koncerte imam res prekrasno ekipo in bend, tako da so koncerti za nas kot počitnice, komaj jih čakamo.
V petek, 15. septembra, tako pripravljate veliki spektakel duetov, na tej lokaciji pa nastopate že tretjič. Kaj vam pomeni?
Vedno znova se veselim Križank, kot da je prvič. Predvsem letos, ko sem jih nekako že navajen. Ko greš prvič v Križanke, ne veš, kaj pričakovati, kakšen bo ambient, vse je novo. Zdaj pa je to veselo pričakovanje, z malo manj stresa. Zame je to koncert leta, s številnimi gosti, priredbami, seveda tudi mojimi uspešnicami. Zato sem tudi rad maksimalno vpet in moram priznati, da so Križanke bolj stresne kot načrtovanje poroke. Ampak je od prve sekunde, ko stopim na oder, vse poplačano. Tja res pridejo ljudje, ki me poslušajo, spremljajo, podpirajo in so z mano že vsa leta kariere. Imeti takšno občinstvo je glasbena poezija za pevca.
VSTOPNICE SI LAHKO ZAGOTOVITE TUKAJ >>KLIKNITE<<!
In z vami pojejo v en glas ...
Če bi bil brez glasu, bi lahko Križanke oddelal brez težav, saj gledalci pojejo vse od prve pesmi.
Lani so bili odzivi po koncertu odlični.
Zato tudi zase zadržim goste in potek koncerta. Če objaviš plakat z vsemi gosti, nekako že uničiš ves ta čar, saj ljudje že vedo, kaj pričakovati. Že s tem ustvarim šok trenutek, potem pa še z izborom pesmi. Lani nikomur ni bilo nič jasno, ko sva z Matjažem Jelenom iz skupine Šank rock zapela Cesarico Oliverja Dragojevića v rokovski priredbi. Res se trudim narediti spektakel in zame je to res lep dogodek.
Za tradicionalne koncerte v Križankah menda pravite, da so za vas »zaključek sezone«. V kakšnem smislu?
Koncertu v Križankah sicer pravim zaključek poletja, a nimamo nekega predaha. Že skoraj vse termine do januarja imamo zasedene. Je pa poletje vseeno drugačen čas, in tam od sredine poletja se ljudje začnejo zavedati, da se bo treba vrniti v ustaljen ritem. Zato tudi ta koncert, saj se tudi sam vračam na odre. So pa preostali koncerti res drugačni. Dejansko bi lahko isti dan ob 15. uri nastopili v Ljubljani in bi isto občinstvo prišlo zvečer še v Križanke, a bi tam doživeli popolnoma drugačno izkušnjo.
Te dni pa izide tudi vaš novi album?
Moj prvi album je vseboval pesmi, ki so bile že vse prej izdane, zdaj pa bo na CD-ju več skladb, ki jih nisem izdal še nikoli. To bo darilo oboževalcem in se ga res veselim. Enkrat si sicer zelo želim izdati vinilko, morda ob kakšnem jubileju, pa tudi če jih prodam samo pet. Gramofon se mi zdi poseben stik s preteklostjo in poseben zvok. Mladi se sploh ne zavedajo, kako smo včasih delali glasbo, ko smo še snemali na trak …
Res se je ogromno spremenilo. Glasba zdaj ni več na prvem mestu, bolj pomembni so videz, imidž, reklama. Glasbo se danes naprej gleda, šele potem posluša.
Nisem privrženec tega, da kupujejo oči, glasba mora biti v ospredju. Veliko dobrih pevcev ostane v ozadju, ker ne morejo narediti šova; ta je danes glavni, a stane – ekipa, efekti, pirotehnika, obleke … Tega si mladi izvajalci ne morejo privoščiti. Če tega ni, pa ostaneš zadaj. To ni prav. Sem privrženec tistih starih dni, ko se je sedelo pri radiu in poslušalo.
Se boste strinjali tudi, če se bosta otroka želela z glasbo profesionalno ukvarjati?
Takoj jima dam zeleno luč. Morda bi jima bilo to celo lažje, ker jima bova lahko z Nastjo svetovala. Mi smo prva generacija, ki je res na udaru na vsakem koraku – družbena omrežja, fotografije, vsi ti pritiski, zato bom lahko otroku lažje svetoval, kaj konkretno vse to prinaša. Na primer: če ti uspe, ne bo več dneva, ko bi lahko šel ven in te nihče ne bo spoznal. Take stvari je potem treba vzeti v zakup.
Znani ste po tem, da pojete v hrvaškem jeziku. Zakaj ste sploh začeli prepevati v hrvaščini, ali ni lažje peti v maternem jeziku?
To je res, ampak za moje pojme je hrvaščina bolj mehak jezik, zveni veliko bolj spevno. In morda tudi zato, ker je naša generacija iz Koroške morje povezovala s Hrvaško. Tja smo hodili na počitnice ter tam poslušali samo njihovo glasbo, in potem ti pride v podzavest, da hrvaško glasbo povezuješ z nekimi prijetnimi, pozitivnimi občutki. Skozi otroštvo in najstniška leta sem večino časa poslušal hrvaško glasbo. In tudi ko sem želel nekaj zapeti, sem izbral hrvaško pesem. Ljubezen do hrvaške glasbe torej izhaja že iz otroških let.
Na začetku poletja ste izdali tudi svojo prvo pesem v slovenščini Skrito v raju. So občutki, ko pojete to pesem, nekaj posebnega?
Niso kaj posebej drugačni kot pri drugih pesmih. Sem Slovenec, otrokoma doma pojem v slovenščini. Je pa zanimivo, da sem s to pesmijo pridobil dodaten mali krog poslušalcev, saj so mi rekli, da so na to čakali. Nikoli si nisem zapiral vrat in ne bom rekel, da je to zadnja pesem v slovenščini, ker verjamem, da ni. Sledim svojim občutkom, in ko bo spet prišel komad z dobrim besedilom in melodijo, se bom spet odločil za slovenščino. Tudi če bi mi bilo v nekem drugem jeziku nekaj noro všeč, bi se verjetno tega lotil. Slediti moraš svojemu občutku in včasih iti iz svojih okvirjev. Da boš vsem všeč in vse zadovoljil, pa je nemogoče.
Še posebno pevke morajo paziti na svoj videz, kako pa je s tem pri vas, moških?
Veliko lažje nam je. Vidim pri Nastji: pevke se morajo pred nastopom naličiti in urediti pričesko, paziti, kaj oblečejo, veliko bolj so na udaru zaradi videza, kar zahteva dodaten napor. Pri glasbenikih je drugače: imamo izvajalce z neurejeno brado, preveč kilogrami in razcapanimi oblačili, a to ni problem. Pri ženski pa vemo, kako je: če bo imela neurejeno frizuro, je to škandal. Glasbenikom je res veliko lažje. Jaz tudi sicer ne občutim nobenega pritiska, ker sem že od nekdaj rad urejen in gledam na linijo – sem bil pač športnik. Če se dobro počutiš v svoji koži, ljudje to občutijo in ni toliko pritiska. Tudi Lewis Capaldi ni najlepši in najbolj suh, a je iskren, dobro se počuti in uživa v tem življenjskem stilu, za nič ga ne bi zamenjal – in ljudje so to sprejeli.
