Obisk fotografa in novinarke Ekipe SN v taboru slovenske ženske košarkarske reprezentance, ki se pripravlja na zgodovinsko domače evropsko prvenstvo, se je sprevrgel v precej več od tega.
Košarkarska zveza Slovenije je bila na čelu z ljudmi, ki so tam zadolženi za stike z javnostjo, promocijo in podobo v očeh navijačev, takoj izrazito naklonjena ideji, da bi dekletom vsakdan in običajne medijske obveznosti nekoliko popestrili. Rakete pa so bile nad tem navdušene še toliko bolj in so na stežaj odprle vrata svojega izstrelišča, če lahko po analogiji vzdevka v šali tako rečemo njihovemu pripravljalnemu taboru. Obiskali so jih v Podčetrtku, v glavnih vlogah pa sta bila vedno pozorni fotograf in po potrebi snemalec ter kolegica Veronika, ki se sprehaja med bdenjem nad podobo Ekipinih družbenih omrežij, zapisi na straneh našega in vašega časnika ter glasbeno kariero pod imenom Parvani Violet. Tudi med druženjem s košarkaricami je bila fuzija vsega naštetega in v svojem prepoznavnem slogu še česa kronično nepredvidljivega zraven, kar je gostiteljice nadvse navdušilo in razigralo. Zablestele so s posebej zanimivimi izjavami, posnele glasbene želje, ki jih bo vse do Eurobasketa predvajala hitro vzpenjajoča se radijska postaja Best FM, a predvsem so se z Veroniko našle pri tisti njeni pevski vlogi. In še precej več od tega, kajti beseda je dala besedo, verz je dal verz, nota je dala noto. In kar se je začelo z 'ali nam lahko eno zapoješ', se je nadaljevalo tako, kot se te stvari ponavadi nadaljujejo, kadar se skupaj najdejo glasbenik z dušo in telesom ter odlično razpoložena druščina.
Sploh pa ko se je izkazalo, da je glasbi zapisan tudi eden od članov reprezentančnega štaba, ki je hitro skočil v sobo po kitaro in poskrbel za to, da so stvari stekle še toliko bolj gladko, kot če bi se morale dogajati na suho oziroma s pomočjo kakšnega brezdušnega telefona. Ravno duša je bila tisto, česar je bilo nato za izvoz in kar je celo v veliki meri spremenilo začrtan urnik tistega dne. Jasno, ob odobravanju tako odgovornih pri zvezi kot strokovnega štaba na čelu s selektorjem. Kaj pa drugega, Grkom je glasba še posebej položena v zibelko in nasprotovati glasbi je zanje enako kot nasprotovati življenju samemu. Druženje s petjem pred kosilom je zato postalo skupno kosilo, a tudi vrnitev na čudovit vrt in nadaljevanje pravega malega koncerta. Veronika si je dala duška, rakete pa so vse pogosteje in vse glasneje pritegnile, kot lahko pritegne le enoten in ubran zbor. Slovenske uspešnice so podajale roke hrvaškim in angleškim, a v prvi vrsti je ostalo pri slovenski glasbi v taboru slovenske reprezentance pred Eurobasketom na slovenskih tleh – le kaj je lahko lepšega, le kaj bolj prijetnega, le kaj očem in ušesom bolj prijaznega. Z zelo očitnim vrhuncem; izvedbo Siddhartine malodane klasike Na soncu, ki je ob prepoznavnem refrenu zadonela kot na kakšnem pravem koncertu slovite skupine. Saj veste: 'Ker ne verjamem v teloooo' in tako dalje. Spevno. Z žarom. S srcem. In resnično v posmeh tistim, ki so reprezentančno vzdušje postavljali pod vprašaj ali celo šli še dlje od tega.
