Avgusta lani je naša najbolj znana citrarka Tanja Zajc Zupan nenadoma ostala brez ljubljenega brata. »Zame je bil to zelo velik šok,« je priznala. »Po njegovi smrti nekaj časa sploh nisem mogla sesti za citre, ker je vse, kar sem poskušala zaigrati, v meni vzbudilo tako močna čustva in sprožilo solze.« Z enajst let mlajšim bratom sta si bila namreč zelo blizu. »Bila sva velika prijatelja in zaveznika, bil je moj oboževalec in kritik. Nanj imam mnogo lepih spominov. Ob njem sem bila jaz lahko jaz. To pa je velika dragocenost. Lahko rečem, da je z njim odšel tudi del mene. Čutim veliko praznino, ki se je ne da zapolniti, in nekakšen strah. Zelo sem žalostna in ne znam povedati kako zelo boli duša,« je iskrena glasbenica, ki danes o bratu še posebej intenzivno razmišlja, ker bi prav na današnji dan dopolnil štirideset let.
»Toliko je bilo še stvari, ki sem mu jih želela povedati. Pravijo, da bolečina odpira možnosti za rast in ob njej ugotoviš, kaj je smisel življenja. Da zaradi nje začutiš medsebojno povezanost vseh bitij in da te dvigne na višjo stopnjo zavedanja. Ampak za to plačujemo tudi to zelo visoko ceno. Zelo mi je težko, a se učim živeti s tem. Menda sčasoma ostri robovi bolečine postanejo manj ostri,« se nekako tolaži. Pa tudi s tem, da mu je morda zdaj lepše ter da tudi nebo potrebuje »dobre ljudi in angele kot je bil moj bratec«. A ji žal to ne pomaga prav dosti. »Neznansko rada bi ga še enkrat objela in mu rekla: Jožko, rada te imam.«
Ob tej hudi izgubi je spoznala, da ni hujšega kot prezgodnji odhodi brez slovesa, da je smrt eno najpomembnejših doživetij v življenju in da je v takih trenutkih pomembno, da imaš ob sebi nekoga, ki je tvoja luč v temi. »Zaradi te nesreče še toliko bolj vem, da je treba živeti po pameti in sproti. Ničesar odlašati, ker kasneje se kava ohladi, čar mine ... In da se moram boriti naprej, zaradi sebe in zaradi ljudi, ki me potrebujejo. Moram biti optimistična in upati. Saj življenje vedno nekako poskrbi, da prinese tudi kaj lepega in novega, nova spoznanja, ljudi, izzive …«
Za konec je še zapisala: »Dragi Jožko, upam, da si našel svoj mir in se nekoč spet srečava.«
