Kljub temu da je besedilo nekoliko zaprašeno, je predstava posodobljena in stilizirana, da bi jo približali današnjemu gledalcu. Zgodba o močni ženski, ki se počuti ujeta v družbeno vlogo, je še vedno zelo aktualna in pogosto najdemo vzporednice s sodobno družbo.
Zdaj je natančno teden dni od premiere Nore … kako se počutite? Se vam je življenje vrnilo v ustaljeni tok?
Po vsaki premieri ali končanem projektu se v telo prikrade nekakšna praznina. Vsa pozornost je dolgo časa tako intenzivno usmerjena v priprave, da po rojstvu predstave res zapadeš v nekakšno post partum depresijo. Življenje se počasi vrača v ustaljene tirnice. K temu pripomore načrtovani pravi maraton predstav, saj je povpraševanja veliko, tudi zato, ker je Nora ena izmed letošnjih maturitetnih gradiv. Preigravali jo bomo ne le v večernih urah, ampak tudi dopoldanskih in popoldanskih. Meni predstavlja kondicijski izziv, saj je predstava zame psihično in fizično precej naporna. To, da jo gledalci, mladi in stari, gledajo z napetostjo in zanimanjem, pa seveda odtehta vse napore, ki jih ekipa vlaga vanjo.
Zanimivo je, da je ta klasični tekst še vedno izjemno aktualen. Najbrž vam pri študiju ni bilo težko najti vzporednic s sodobno družbo?
Temu smo se zelo veliko posvečali. Poskusili smo to besedilo, ki se mestoma zdi nekoliko zaprašeno, sploh kar zadeva replike, pa malo starinsko v izrazih, čim bolj posodobiti, prilagoditi današnjemu času. Nismo pa šli tako daleč, na primer da bi v predstavo vpeljevali sodobno tehnologijo, da bi besedilo povsem prestavili v sodobni kontekst. Predstava je stilizirana, skandinavsko minimalistična, postavljena je v neki brezčasen svet. Upali smo, da bomo prav z odnosi in konflikti likov zgodbo približali današnjemu gledalcu, saj je problemsko še danes nadvse aktualna.
Veliko žensk lahko reče, da so v nekem trenutku bile Nore. Pomembno je tisto, kar potegne iz te ujetosti, te vloge. A tistega nekaj ni moč najti v zunanjem svetu.
Dvajseto stoletje je polno Nor. Naj spomnim samo na Marilyn Monroe ali Lady Di. Prepričana sem, da jih najdemo vsepovsod tudi med ljudmi, kot sva ti in jaz. Da, tukaj gre za močno žensko, ki vse svoje sile najprej vlaga v tisto, kar misli, da je skupno dobro - brezpogojna ljubezen, dobrobit in sreča družine. Ko enkrat ugotovi, da je vse njeno početje stereotipna družbena vloga, ki služi samo vzdrževanju zunanjega videza, se čuti izdano in ponižano. Ko spozna, da je recipročnost v zakonu njena iluzija, začuti, da je mogoče spremembo doseči le z radikalnim prelomom, ki terja žrtvovanje tudi od nje. Za to je treba zbrati notranjo moč, predvsem pa pogum zavrniti lažje rešitve in sprejeti družbeno stigmatizacijo. Sama proti družbi nima druge možnosti kot razbijanje njenih tabujev z lastnim zgledom. To postane njeno poslanstvo.
Na nič boljšem ni Norin mož, Torvald. Zdi se, da sta sprejetost in položaj v družbi njegovo poslanstvo.
Seveda, ne samo Nora, ampak tudi Torvald je ujet v pričakovanja sodobne družbe oz. v družbene norme. On je ta, ki služi denar, kot moški ne sme kazati čustev, ker čustva razkrivajo šibkost, ima moč, ki jo črpa iz slepega prepričanja v meščanske vrednote. Res je, Torvald ni na boljšem, ampak tega ne uvidi, ni sposoben razumeti.
Zanimivo je, da Ibsen sam ni bil preveč naklonjen ženski samostojnosti.
Ibsen se je sicer boril za človekove pravice, njegov odnos do žensk in ženskega vprašanja pa je vendarle ostal konvencionalen. Sama geneza Norine zgodbe je v teh pogledih zelo zgovorna. Lauri Kieler, njegovi literarni varovanki, ki ga je prosila, da ji oskrbi plačano objavo novega romana, da bi lahko poplačala dolg, ni hotel pomagati. Še več, kritiško je raztrgal njen novi roman in ji priporočil, da svoje skrbi prepusti možu.
V filmskem svetu bi temu rekli – perfekten casting. Vsak od igralcev je liku resnično vdihnil življenje in to se čuti skozi vso predstavo. Od vsakega lika lahko po koncu predstave odnesemo nekaj zase.
Dramskim likom smo se posvečali s posebno pozornostjo in razčlenjevali vsakega posebej. To je zelo pomembno ne le za nosilca vloge, temveč tudi za vse druge zaradi interakcije likov. Že Ibsen jih je zgradil s posebno uvidevnostjo, saj niso črno-beli, temveč kompleksni, nikoli samo pozitivni ali negativni. Vsak značaj vsebuje lastnosti, značajske poteze v niansah razpon med obema skrajnostma.
V predstavi tudi plešete in vsak vaš gib izdaja, da ste pred igralsko kariero bili plesalka. Kaj vas je kot dekle pritegnilo k plesu?
Plesati sem začela precej pozno. V gimnaziji sem neki petek zvečer šla v mesto, da se dobim s prijatelji, ko sem na Kongresnem trgu iz kazinske dvorane slišala glasbo in sence ljudi, ki so plesali. To me je tako pritegnilo, da sem kar zavila noter vprašat, kaj počnejo in ali se jim lahko kako pridružim. Od takrat je bil ples vedno na mojem urniku. Ples me je naučil discipline, predanosti, naučil trdega in ekipnega dela, mi vlil zaupanje v življenje in prinesel veliko prijateljev. Hobi je za mladega človeka lahko dragocenejši kot vsaka šola.
Zanimivo je, da se po maturi niste odločili za sprejemne izpite na AGRFT. Se je pa tisti odločilni trenutek, da vseeno poizkusite, zgodil prav na odru zdaj vaše matične hiše v MGL-ju.
Gledališče je potrebovalo alternacijo za plesne like v predstavi muzikala Kabaret. Predstavi sem se priključila zadnji hip in sem kolobarila med različnimi vlogami ter vsak večer odigrala oz. odplesala drugo vlogo. Takrat sem se dokončno zaljubila v gledališče, se razume v Mestno gledališče, v ansambel, sodelavce in sam način dela. Opazovala sem, kako kolegi kreirajo vloge, in občudovala, kaj vse lahko z malo domišljije premore oder. Ko sem izvedela, da sem sprejeta na AGRFT, sem začutila veliko olajšanje, hkrati pa me je opogumilo, da lahko verjamem vase.
Na RTV Slovenija vas lahko gledamo v tretji sezoni serije V imenu ljudstva. Vaš lik, Nika, je v prvi sezoni zelo trmasta in še bolj nezaupljiva … v drugi sezoni že vidimo spremembo, kaj pa prinaša tretja sezona?
Tretja sezona, ki jo lahko spremljamo ob nedeljah zvečer, se vsebinsko osredotoča na zlorabe. Poudarek je na spolnih zlorabah. Ena od osrednjih zgodb je Nikina, ki v tej sezoni bolj kot karkoli rešuje samo sebe in svojo stisko. Čeprav smo se dobro zavedali, s kako občutljivo temo imamo opravka, je celoten proces bil izjemno zahteven, ne samo za nas igralce, temveč že za scenariste in celotno produkcijo. Zgodbe niso le črno-bele, veliko je sivin, kjer se prepletajo generacijske razlike, različne vrednote in občutja. Različni pogledi in interpretacije se krešejo med seboj, vsaka z nujno potrebo po dokazovanju svoje prave resnice. Posledično pa se odpirajo tudi druga vprašanja na temo medijskih obsodb, sodnih procesov, razmerja med storilci in žrtvami. Predvsem pa nas je zanimalo, kaj pomeni proces intimne reparacije in javne izpostavljenosti z vsemi deležniki za žrtev zlorab.
Kako ste se počutili, ko ste se vrnili k igranju Nike v tretji sezoni?
Nika mi je zelo ljuba in tudi že precej domača. Všeč mi je njen pogum, trma, požrtvovalnost. Iz sezone v sezono postaja vse bolj človeška. In odrasla. Zrela. Predvsem pa ostaja borka kljub ranam, ki jih zadaja življenje.
