Peter Lovšin je pesem Ne bom šel na vojsko posvetil dedku, ki je kot vojak služil na soški fronti in v Galiciji. K pisanju te pesmi pa ga niso spodbudile samo dedkove zgodbe, temveč tudi želja po oživitvi stare slovenske ljudske glasbe v etno slogu. Pesem se je v kratkem času predvajanja in izvedbe na koncertnih odrih dotaknila številnih poslušalcev. Kot pravi Lovšin, je tako tudi zato, ker vojska v Sloveniji nikoli ni imela dobrega slovesa zaradi svoje zgodovine. Tako je protivojno razpoloženje pri nas od nekdaj prisotno in se kaže v zgodovini in kulturi države.
Pesem Ne bom šel na vojsko je posvečena vašemu staremu očetu, ki se je boril na soški fronti in Galiciji. Vas je njegovo pripovedovanje o teh časih navdihnilo, da ste napisali pesem?
Ja, med drugim tudi. To je bilo že skoraj 12 let nazaj, ko smo delali album Hudičev sod in sem na neki način hotel obuditi staro slovensko pesem. Na en tak etno način, ampak v resnici sem to jaz. Teme pesmi na albumu so bile dosti različne, ampak ta pesem se je precej dotaknila ljudi. Ta vojaška tema se je dotaknila veliko ljudi in to sem videl tudi pri tistih, ki so jo igrali. Magnifico, Schatzi, brat, Leonardi … vsi so to pesem dojeli kot nekaj močnega, kar pri nas še ni bilo povedano. Ampak na radijske postaje pa nikoli ni prišla, ker je to tema, kot so rekli na enem od glavnih radijev v Sloveniji, ki ni aktualna. (smeh) Meni se je vedno zdela aktualna. Tukaj se vidi, kako smo eurofobični. Vsi problemi bojišč po svetu, katerih posledice prihajajo zdaj na dan, to neverjetno izkoriščanje v glavnem zahodnih postkolonialnih držav, tega se mi nismo prav zavedali, ker smo bili toliko let neuvrščeni. Zdaj pa smo del te neoliberalne kapitalistične elite. Seveda mi Slovenci zares nismo izkoriščevalski narod, ker smo na neki način bili vedno ujetniki večjih držav, večjih narodov. Zato vojska v našem duhu ni imela dobrega pomena. Samo vzela je najboljše fante iz vasi, iz mest in mnogi niso prišli domov. To je naša tradicija.
Kako je vaš stari oče opisoval svoje izkušnje iz vojne?
Moj stari oče nikoli ni maral vojne in nikoli ni ustrelil človeka. Seveda je streljati moral, če ne, bi ga ustrelili oficirji, a mi je pripovedoval, da je zmeraj streljal nad glavami ljudi. To se je tudi mene zelo dotaknilo in tako je tudi naša družina živela. V takem protivojnem razpoloženju.
Sami ste obvezni vojaški rok služili v začetku 80. let. Kako ste se počutili v vojaščini na Prevlaki in kakšne so bile vaše izkušnje z nošenjem vojaške uniforme?
Moje izkušnje so tudi bile kar napete. Prišel sem kot Pankrt, saj smo malo pred mojim odhodom v vojsko izdali album. En mesec sem moral preživeti v »ludnici« v Splitu. No, res je, da sem hotel priti ven iz vojske. Ne morem reči, da sem doživljal torturo. Ni bila ta Jugoslovanska armada tak bav-bav. Na trenutke smo se imeli celo dobro. Ampak, ker je teden dni po tem, ko sem prišel v vojsko, umrl maršal Tito, so nas dali na stražo in dejansko se je začela tortura vseh. Konkretno na način, da je bilo treba stražiti vsakih petnajst minut in ni bilo spanja. Jaz sem bolj občutljiva dušica in sem zbolel za bronhitisom, angino in vsem, kar je bilo možno. Imel sem skoraj 39 vročine, ampak nisem mogel drugače na »bolniško«, kot da sem rekel, da sem odvisnež, da potrebujem marihuano in alkohol, da sem navajen tako živeti. To je pa bilo lahko, s temi težavami pa si lahko prišel v bolnico. Jaz konkretno v Split, kjer je bilo res treba paziti, da si preživel. To je bila zares »ludnica« in jaz sem enkrat poskusil, kako bodo tablete, ki so mi jih dali, vplivale name. Enkrat in potem jih nikoli več nisem jemal. Trideset dni nisem vzel niti ene tablete.
In kako vam je uspelo zapustiti to okolje?
Moram reči, da je bila tudi glavna psihiatrinja absolutno na moji strani, ampak mi je rekla, da me v Ljubljano ne bodo pustili. Da sem lahko pri njih celo leto, če želim, ali pa grem nazaj v vojsko. In čez tri tedne sem šel nazaj v vojsko. Začelo se je lepo vreme, bil sem v Boki Kotorski, v krasnem kraju, imel sem že nekaj prijateljev in sem si rekel – bom to že preživel. Potem sem celo bil tretji na vojaškem prvenstvu v streljanju. (smeh)
Ste bili edini glasbenik, ki ste takrat služili vojsko?
Ne, različni glasbeniki so še prišli v vojsko. Mene so celo zadolžili, da sem šel septembra, ko je bil dan mornarice, po opremo. In ravno takrat je v vojsko prišel tudi Tomislav Ivčić (Večeras je naša fešta) in postala sva prijatelja, on me je nekako vzel v bran. Jaz sem bili nekakšen vodja, kadar smo nastopali. Igrali smo nekaj pesmi od The Rolling Stones, pa Creedence Clearwater Revival in na neki način smo se neizmerno zabavali. Ne bom rekel zapijali … no, tudi malo, seveda … bilo je vsega res dovolj. Ivčić je imel dostop do sira, šunk in potem smo to vojsko nekako preživeli. Sam sem potem zares zbolel in se en mesec zdravil v hišni negi. Takrat sem šel s Pankrti snemat singel Gospodar - jak i glup in še poročil sem se vmes, da sem imel nadaljnjih štirinajst dni prosto.
Kakšen je bil občutek pesem ponovno videti – na albumu Zvezda park? Ne nazadnje ima pesem pomembno sporočilo za današnji čas.
Jaz imam eno zasedbo, s katero žal ne igram toliko, kot bi želel. V tej zasedbi igra kitaro Igor Leonardi, basist in kitarist sta Zlatko Đogić in Julijan Erič (Prismojeni profesorji bluesa), moj zadnja leta stalni sodelavec Rihard Zadravec pa igra harmonij. To je zasedba, ki igra moje komade malo drugače. Odločili smo se, da igramo tudi pesem Ne bom šel na vojsko. In med publiko je začela dobivati velik pomen, saj je počasi začela razumevati, o čem govorimo. Ker če pesmi ne slišiš na radiu, če je ne vidiš na koncertih, na YouTubu, so ljudje danes žal tako navajeni, da ne poslušajo več z glavo in z ušesi. Ta res nova fašistična digitalna tehnologija je ljudi tako deformirala, da so še bolj neumni, kot so bili. Zato jim je stokrat težje novo pesem predstaviti. Seveda govorim o mlajši generaciji. Skratka, publika je počasi začela to pesem res poslušati in se mi zdi, da so jo tudi slišali, razumeli. Zato se mi je zdelo, da je pravi čas, da pesem damo na radijske valove in ji dodamo še videospot.
Kako vidite vlogo panka v današnjem svetu, še posebej v času globalnih nemirov in vojn?
Pank je na neki način še zadnji branik rokenrola. Pank je bil, kakorkoli je zdaj to morda videti hecno, logično nadaljevanje hipijevskega gibanja, ki je seveda bilo izrazito protivojno usmerjeno, proti tem razpokam, proti tej nemorali kapitalizma, kar so oni takrat že videli in se proti temu borili. Mi seveda takrat še nismo tega razumeli, ker smo bili varno zaviti v socialističnem gnezdu. Ampak ta neoliberalistični kapitalizem pa očitno nima takih nasprotnikov, kot so bili pankerji in hipiji. Seveda tudi zato, ker je med tem ta medijska kontrola glasbe postala vseobsežna. Glas ljudstva, ki verjame v rokenrol, ne pride več do izraza. Po eni strani so glasbo kastrirali s tem, da so ji uničili nosilce zvoka. Glasba nima več ne vinilk, ne CD-jev, vse je v nekih oblakih, ki so varno skriti. Tako je dosti težje odkriti dobro glasbo, dosti težje se je organizirati, dosti težje reagirati na karkoli. Obstajajo alternative, vendar so skrite v tej poplavi informacij, ki je po eni strani tudi načrtna.
Kateri sodobni pankovski bendi so vam trenutno najbolj všeč in zakaj?
Teh bendov je kar nekaj in so vedno bili močni v svojem sporočilu, sedaj žal niso več najmlajši. Green Day so recimo pokazali, da so zelo politično nekorektni in močni. Sedaj je veliko bendov, pri katerih se takoj vidi, da izvirajo iz panka, ampak grejo potem še v novi rock. Vse se pač premeša in teh skupin je kar veliko. Mislim, da tudi ta nova rock produkcija ima kaj povedati. Res pa je, da praktično vsak, ki želi zares uspeti, mora narediti pop pesem, da se prebije. Tako se hitro izgubi ta črta. Tako kot na primer OneRepublic, ki je odličen bend, vendar se bori na ta način, da je poslušljiv in prilagodljiv, in potem lahko gre na svetovno turnejo, sicer lahko fantje igrajo samo po lokalnih klubih. Pri nas so recimo trije novi, mladi, zanimivi bendi, ki imajo vsi duha in se nočejo podrejati, želijo biti samosvoji. To so Koala Voice, Mrfy-si in pa Joker Out. Pri Joker Out se vidi, da hočejo prodreti na največji oder. Saj se vsi prebijajo, a problem je v tem, kdo bo koliko časa zdržal, se zadržal na velikem odru, ampak v vsakem primeru imamo tri dobre bende, imamo rokenrol, ki je med močnejšimi na Balkanu, ob tem, da je Balkan že tako dober. Imamo kar nekaj še alternativnih bendov, ki prihajajo na sceno.
Za konec še to vprašanje, če bi lahko izbirali še enkrat, bi ponovno izbrali pank?
Kaj pa vem … to, kar delam, delam zato, ker nočem ponavljati vzorcev. Zato delam albume, ki so različni od tega, kar sem počel na začetku. Zato me zanima narediti tudi pop pesem, da z njo prepričam čim več ljudi. Meni se je to vedno zdelo pomembno. Čeprav sem kot novinar imel zagarantirano službo, sem čutil, da sem bolj ujet v ta korporativni zapor, kot če sem glasbenik. Ampak seveda sem vedel, da bo treba trdo delati. Zavedal sem se in nikoli se nisem čutil kot del slovenske kulturne elite, da bi pričakoval, da bo država poskrbela zame. Zmeraj me je zanimalo delati na tem trgu, in čeprav je ta majhen, so v Sloveniji Slovenke dobre, imamo lepa mesta in še lepše vasi. In je v tem našem prostoru kar luštno delati.
