Medtem ko čakamo na knjigo Obračun, ki naj bi luč sveta ugledala še ta konec leta, je predstava z istim naslovom nekaj, kar je sebi za 60. rojstni dan in občinstvu podarila igralka in nekdanja političarka Violeta Tomić. Sporočilo predstave je, da nikoli ne smemo obupati nad življenjem, ne glede na to, kaj se zgodi, saj igralka globoko verjame, da velika oseba ni tista, ki se ji ne zgodi nič hudega, ampak tista, ki prestane težke preizkušnje in zaradi njih postane boljša. Obračun je zrcalna slika njenega življenja, saj je gradivo napisala na podlagi osebnih izkušenj, vključno s težkimi čustvi, ki jih je doživljala po odhodu iz politike.
Kakšno je bilo vaše sporočilo monodrame Obračun? In zakaj ste se odločili za takšno predstavo ob svojem 60. rojstnem dnevu?
Violeta: Moje glavno sporočilo je, da ne smemo v življenju nikoli obupati, ne glede na to, kar se nam zgodi. Velik človek ni tisti, ki se mu v življenju dogajajo samo lepe stvari, ampak je velik človek tisti, ki ga življenja močno tepe, ki ima težke preizkušnje, ob katerih pa postaja čedalje boljši in iz katerih pride nekako žlahtnejši. To je moje glavno sporočilo. Drugi razlog je, da je nemogoče po 10 letih politike stopiti na oder in igrati neko vlogo. Vemo, da je Slovenija majhna in da se ljudje zelo navežejo na neko podobo, ki jo mediji ustvarijo o tebi, in te potem enačijo s to podobo. Ko sem bila voditeljica kviza Najšibkejši člen, so vsi mislili, da sem stroga, bogata intelektualka, kajne? Rich intellectual bitch – bom rekla, kot je v originalu. A sem bila daleč od tega. Ampak ljudje so tako prepričani, da je to, kar vidijo, tudi res, zato je z njimi tako lahko manipulirati. Nemogoče je zdaj priti na oder in reči – jaz sem pa npr. Ofelija. Lahko sem le stopila pred občinstvo in rekla – to sem jaz, Violeta Tomić, če me želite spoznati, imate danes priložnost.
Kakšen pa je bil odziv po premieri, ne nazadnje so gledalci dolgo čakali, da so vas znova videli na odru?
Violeta: Bila sem res pozitivno presenečena! Na teh mojih predstavah, ki trajajo kar dve uri (saj ne moreš celega življenja opisati v 45 minutah), so ljudje naravnost začarani. Z mano jokajo, se smejijo, na koncu so vedno stoječe ovacije. Vsakič do zdaj! To je nekaj tako čudovitega, da me vsakič znova gane do solz.
Kakšen je bil vaš proces ustvarjanja monodrame in kako ste izbrali vključene dokaze in slikovni ter videomaterial?
Violeta: Priznam, ko sem šla iz politike, sem bila kar precej na tleh. Ko dolga leta gradiš neko zgodbo in si star 60 let, misliš, da je to to, da boš v tem tudi ostal. Prestar si za nove začetke. To je tako kot z zakonom. Vedno verjameš, da se bo dobro izteklo, potem pa čez noč ostaneš brez vsega, in ko telebneš na trdna tla, precej zaboli.
Takrat so se po meni pretakala različna boleča čustva, od razočaranja, strahu pred prihodnostjo do prav fizične bolečine in občutka izdaje … skratka, cel kup, cel spekter negativnih čustev, s katerimi sem se morala soočiti. In vprašanje, kam naprej, mi je utripalo pred očmi, saj so me tako rekoč vsi nekako konsenzualno izločili. Ne vem, verjetno zaradi covida. Namreč, edina se nisem cepila, in če je bil to glavni razlog, ga sprejmem, čeprav se mi zdi butast. Po drugi strani pa tolerirajo veliko ljudi brez znanja in kompetenc. Ampak tako so se odločili, takšna je njihova izbira. In potem se v neki fazi nehaš ukvarjati s tem, zakaj oni ravnajo tako, kot ravnajo, in se začneš spraševati, zakaj jaz v ljudeh sprožam takšne reakcije. To je bila točka preloma. Začela sem analizirati in ustvarjalno pristopati k svoji žalosti, razočaranju, občutkom izdanosti, depresiji … kakorkoli to imenujemo.
Začela sem razmišljati, zakaj imam lastnost, da mi ne uspe zdržati v slabih odnosih v nobeni skupini? Ne v družini, ne v gledališču, ne v politiki. Kaj hudiča je z mano narobe? Vem, da mora večina ljudi, ki so ostali v teh institucijah, požreti kar veliko sranja za ta ljubi kruhek, jaz pa tega nekako ne zmorem in ostajam zvesta sebi. V hecu se včasih sprašujem, s čim jih futrajo, ker jaz tega ne morem prebaviti, jaz tega ne jem. Skozi to samoanalizo sem prišla do nekih vzorcev, ki jih nosim še iz prenatalne faze, pa skozi otroštvo … Nenadoma mi je postalo jasno, da cel kup čustev, ki jih imam, sploh niso moja. Nič se ne zgodi naključno, pa mi je ravno ob pravem času prišla v roke knjiga Podedovane družinske travme. Ta knjiga mi je odprla čisto drugačen pogled na svet. Dojela sem, da cel kup mojih stisk, strahov, reakcij … sploh ni mojih, ampak so del genetskega spomina mojih staršev, starih in prastarih staršev, ki so, ne boste verjeli, vsi živeli zelo revno in vsi so umrli osamljeni, zapuščeni, bolni, žalostni, grozljivo žalostni. Hčerka me je opozorila na to. Od kod te preveva ta strah pred prihodnostjo, pred revščino in zapuščenostjo? Dojela sem, da so to čustva mojih prednikov, saj niti eden ni imel srečne zgodbe. Takrat, v obdobju med dvema vojnama, so mamice množično umirale pri porodu ali takoj po porodu in vsi moji predniki so bili sirote. Ta občutek zapuščenosti in bolečine nosim s sabo. Razumem, da to zelo težko razumejo ljudje, ki so živeli normalna življenja. Moje je bilo zelo težavno in travmatično skozi mnoge generacije. Zato me nekateri prav čudno gledajo, drugi pa me, zanimivo, začutijo kot osebo, ki jim lahko ogromno pove, saj se lahko ogromno naučimo drug od drugega. Zato sem šla v samoanalizo. Zanimivo pa je, da v predstavi, ko javno analiziram sebe, vsi gledalci hkrati analizirajo sami sebe. Preprosto pridem na oder in rečem, glejte, to sem jaz. In o sebi sem spoznala to pa to. Če me želite spoznati, gremo skupaj na potovanje po skrivnostnih labirintih svoje duše. Namreč, najraje sodijo o nas tisti, ki nas nikoli niso srečali, ki o nas dejansko ne vejo ničesar. In to je, mislim, rak rana naše družbe. Ljudje se zelo hitro pustijo naščuvati proti nekomu ali pa se zagreti za nekaj, za nekoga in potem grejo vsi popolnoma brezglavo in noro za neko stvarjo in mislijo, da se borijo zanjo. Nihče pa ne razmišlja. Kot pravijo Indijanci, ne sodi človeka, če nisi hodil v njegovih mokasinih vsaj eno leto. Tega v Sloveniji ni, da bi vsak rekel – bogve, zakaj je tako? Ali pa da postavi kašno podvprašanje in kaj več izve. No, v tej predstavi odprem cel spekter vprašanj in podvprašanj, seveda na svoj račun, ampak občinstvo me bogato nagradi, ker se mogoče prvič skozi mojo predstavo dotaknejo svoje duše.
Nam lahko zaupate nekaj teh trenutkov, ki so vas izoblikovali in jih v predstavi tudi delite?
Violeta: Bom rekla, da me je najbolj zaznamoval trenutek, ki sem ga vse življenje skrivala, misleč, da me mora biti sram zaradi tega. Hotela sem biti taka kot vsi drugi, pa nisem mogla biti. Zaznamoval me je dogodek, ko sem bila pri treh letih priča nasilnega dejanja, ko je moj oče pred mojimi očmi razrezal mojo mamo in jo skoraj ubil. Takrat sem onemela od kričanja in groze, potem sem kar nekaj časa jecljala. Najbrž imam zaradi tega ničelno toleranco do vsakršnega nasilja.
Tako sem izgubila mamo, saj so jo z rešilcem odpeljali, da bi jo zdravili, jaz pa sem bila prepričana, da me je zapustila. Nato sem bila dolga leta predmet obračuna med staršema. To me je močno zaznamovalo, saj sem vedno izgubila vse, kar mi je kaj pomenilo. Mamo, pozneje še očeta, pa okolje, v katerem sem živela, prijatelje, bratranca, ki mi je bil kot brat dvojček … Skratka, cela serija izgub in tako se zgradiš v osebo, ki se ji ni treba več prilagajati drugim. Jaz se preprosto ne navezujem. Na nič in na nikogar.
Ne spoštujem lažnih avtoritet in se ne navezujem ne na ljudi, ne na institucije, ne na službe. Zato, ker ravnam samozaščitno, saj me je do zdaj vsak odnos ranil. Kadarkoli dam celo sebe v neki projekt, me ljudje dosledno ranijo, me izkoristijo, vzamejo, kar dobrega dam, in me zavržejo. Zakaj? Zato, ker je to vzorec, ki se mi ponavlja. Zdaj sem si obljubila, da po 60. letu tega ne bo več. Ker sem zdaj dojela, za kaj gre, in zdaj ne pustim več, da me kdorkoli pohodi, da me pljuvajo, zmerjajo, začela bom končno paziti nase, ker na to Violetko ni doslej nihče pazil.
Vem, da mora večina ljudi, ki so ostali v teh institucijah, požreti kar veliko sranja za ta ljubi kruhek, jaz pa tega nekako ne zmorem in ostajam zvesta sebi.
Bi lahko rekli, da je za vas umetnost tudi nekakšna terapija, v pozitivnem smislu tisti kanal, ki vam omogoča soočiti se s težkimi trenutki v življenju in jih predelati?
Violeta: Absolutno! Zame je bilo gledališče vedno terapija, ker sem lahko bila nekdo drug. Bežala sem v delo in tudi o tem govorim v predstavi. Namreč, ko sem dojela, da lahko oblečem drugo kožo in sam varna, je zame oder postal droga, ki me je popolnoma zasvojila. Vsako jutro sem v službi v MGL vadila za kakšno predstavo, vsak večer sem igrala in vsako popoldne sem bodisi sinhronizirala risanke, bodisi igrala radijske igre, bodisi vadila vlogo za kakšno neodvisno gledališče. Imam res velik opus in res je smešno, da so me nekateri v parlamentu zmerjali z lenuhinjo, pa da sem morala iti v politiko, ker nisem nič naredila v življenju! Ko sem odšla iz gledališča, je bila moja biografija že tako zajetna kot pri kom, ki gre v pokoj. Povedati želim, da mi je gledališče bilo vse – oče, mama, šola, vzgojitelj, vse. Od devetega leta sem ves svoj prosti čas preživljala v dramskem krožku, potem je to postal moj poklic. Ob večerih, če sem bila morda prosta, sem doživljala tesnobo, bilo me je strah, da se bo nekaj groznega zgodilo. Res sem se trudila, da nikoli nisem bila prosta. Ne samo da sem delala po 12 ur na dan, zgodilo se mi je celo, da sem imela dve predstavi istočasno v dveh različnih gledališčih, si to predstavljate? Premagala sem vse časovne in fizikalne zakone, namreč nekoč sem igrala predstavi v MGL in v Operi hkrati, saj nisem hotela nič odpovedati. Ugotovila sem, da začnem prvo dejanje v MGL in da sem potem dve dejanji prosta in lahko skočim v Opero odigrat svoj prizor ter pritečem nazaj zaključit predstavo in na poklon. To je bil tak stres zame, ki ga ne bi ponavljala, ampak sem ga izpeljala.
Glede na masko in kostume, kako?
Masko sem imela tako, da je bila nekje vmes, primerna za obe predstavi. Kostum pa je bil na hrbtu odpet že v zadnjem prizoru in med odmorom sem potem tekla, medtem ko so me slačili, v Opero. Smešno mi je, ko gledam, kako ljudje vedno sodijo po sebi. Tisti, ki je karierist, bo povsod videl karieriste, tisti, ki so materialisti, bodo drugim očitali, da so materialisti, lenuh pa bo povsod samo lenuhe videl, kajne? Smešno se mi zdi, da mi lepijo te etikete, medtem ko dejansko o meni ničesar ne vedo. Zame je izziv, da jim povem, kdo dejansko sem. Menim, da bi veliko ljudi moralo odložiti maske, stopiti do sočloveka tako razgaljen in reči – to sem jaz, kdo si pa ti?
Vsak izmed nas se bo na predstavo odzval po svoje, s svojega subjektivnega stališča. Kaj pa bi si želeli, da gledalci po predstavi odnesejo s seboj domov?
Violeta: Želim, da gre skozi ta dveurni proces vsak z mano. In to se v bistvu že dogaja. Ko govorim o svojem očetu, čisto vsak v dvorani vidi svojega očeta. Ko govorim o svoji mami, vsak vidi svojo mamo. Skratka, nekako primerjajo, se spominjajo in grejo skozi neverjetne stvari z mano, jokajo, se smejejo, to je naša skupna katarza. Dobra znanka mi je rekla, da je med predstavo doživela halo efekt in da je dojela, zakaj jo je strah teme. To počnem. To je ena taka skupinska terapija, in to je največ, kar sem lahko podarila sebi in svojemu občinstvu za 60. rojstni dan.
Vedno verjameš, da se bo dobro izteklo, potem pa čez noč ostaneš brez vsega, in ko telebneš na trdna tla, precej zaboli.
Kaj menite o gledališču kot enem izmed redkih prostorov, kjer lahko spregovorite brez cenzure in kaj vam pomeni biti del te avantgarde?
Violeta: Hvala za to vprašanje, ker je prav ta stavek tudi del moje predstave. Spraševala sem se, kako je možno, da sem od neke javne osebe, spoštovane igralke in televizijske voditeljice, ko so me vsi spraševali za mnenje, pristala nekje, kjer sem popolnoma diskreditirana, popljuvana, medijsko uničena. Kaj se je zgodilo in kako je to pravzaprav možno v tako kratkem času? Dojela sem, da je edino, kar lahko naredim, da najamem dvorano, stopim na oder in ljudem povem to, kar jim hočem povedati. Tukaj ni nobene cenzure, tu je ta svoboda, imam licencio poetico. To je moja predstava, ti pa naredi svojo, če hočeš, če se ne strinjaš z mano. Mislim, da je resnica v teh časih prava gledališka avantgarda in jaz sem vedno izumljala ali sledila novim formam. Navdihnila me je predstava, kjer sta dva kolega rezala špeh, pila šnops in pripovedovala zgodbe svojih družin, pa sem si rekla – madona, pa to je to. To je prava formula, da prideš z neko zgodbo, ki je resnična, ni izmišljena in jo poveš ljudem. In takrat, med to predstavo sem tudi jaz videla svojo zgodbo, tako kot zdaj v moji predstavi ljudje vidijo svoje. To je ta trenutek najbolj dragoceno, kar si lahko damo, ker se ljudje ne pogovarjamo več med sabo. Z otroki se več ne pogovarjamo, med sabo se ne pogovarjamo. Po moji predstavi ljudje pridejo domov in se pogovarjajo med sabo. To je tisto, na kar sem ponosna, kar je neprecenljivo.
Ker sva že pri pogovarjanju, kako bi ocenili raven debate v parlamentu?
Violeta: A veste, da sploh nočem več gledati. Odkar sem šla iz politike, je moj televizor izklopljen. Pogledam včasih kakšne dve, tri nadaljevanke ali pa Dexterja (kriminalna TV-serija) ali pa kakšno Na kraju zločina, to me ne nervira. Parlament pa me zelo nervira. Nervirajo me nivo, neizobraženost, primitivizem, laži in manipulacije. Ker nimam možnosti sedeti tam in reči, halo, počakajte malo, tole je pa čista laž. Ne morem samo enostransko dobivati teh udarcev, tega blata, smeti, ki jih vsak dan zlivajo na ljudi, nočem tega. Ne spadam tja in tudi oni vedo, da takih, kot sem jaz, tam ne potrebujejo. Jaz pa sem čisto srečna, da imam to izkušnjo, a še vedno sem to, kar sem bila, prav nič se nisem spremenila. To bodo potrdili vsi, ki me poznajo. Ne glede na to, ali mi gre dobro ali slabo, ostajam jaz. In to je nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Dokler bom dihala, si ne pustim vzeti svoje svobode.
Obe sva že dovolj dolgo na svetu, da veva, da nikoli ni dobro reči nikoli … bi se še vrnili v politiko?
Violeta: Tako kot ste rekli, nikoli ne reci nikoli in jaz na nobenem področju še nisem rekla zadnje besede.
Kje si lahko v prihodnje ogledamo predstavo Obračun?
Predstava bo od 31. marca na ogled v Festivalni dvorani, kjer je gledališče za svobodnjake. Gostujem pa 24. marca v Črnomlju, 6. aprila v Brežicah, 14. aprila v Selnici ob Dravi in 18. maja v Kopru.
Spraševala sem se, kako je možno, da sem od neke javne osebe, spoštovane igralke in televizijske voditeljice, ko so me vsi spraševali za mnenje, pristala nekje, kjer sem popolnoma diskreditirana, popljuvana, medijsko uničena. Kaj se je zgodilo in kako je to pravzaprav možno v tako kratkem času? Dojela sem, da je edino, kar lahko naredim, da najamem dvorano, stopim na oder in ljudem povem to, kar jim hočem povedati.
