Na Radioviziji Veseljak vodite oddajo Jutranja budnica. Kako vam gre zgodnje vstajanje, sploh ker se vozite iz Celja?
Sprva je bilo precej težko, ampak potem se navadiš. Vsako jutro sem vstala z mislijo, koliko ljudi je že v službi, koliko ljudi že dela, da lahko mi normalno začnemo dan in živimo. Veliko poklicev se opravlja tudi samo ponoči. Poznam veliko ljudi, ki delajo v pekarni in so vsako noč na delu, pa tudi drugi. Zato sem vesela, da lahko vstanem zgodaj zjutraj in vsem, ki so v naši družbi že od šeste ure, polepšam dan, jutro ali po nočni delovni izmeni tudi pot domov.
Hkrati se je na TV Slovenija pravkar končala še ena sezona oddaje Zimski pozdrav. Zakaj vam je takšna oddaja še vedno v izziv?
Oddaja prinaša kup dobre glasbe in lepih zgodb. Tako še vedno rišemo nasmehe na obraze številnih ljudi, ki nas spremljajo doma, in to mi pomeni največ. To, da me gledalci ustavijo, poklepetajo z mano in vedno radi povedo, da čakajo na petek, da zvečer sedejo pred televizor in si ogledajo Zimski ali Poletni pozdrav. Velikokrat pripovedujejo, da se ob tem, ko glasbeniki v oddaji delijo svoje spomine, vračajo v svojo mladost. Z oddajo ustvarjamo tudi arhiv narodnozabavne glasbe, glasbe, ki je tako posebna in samo naša, slovenska, ter s tem ohranjamo spoštovanje do njene tradicije, jezika in kulture.
Imate sicer radi zimo, ki trenutno še vedno kaže zobe, ali vam je bolj pri srcu kateri drugi letni čas?
Najraje imam pomlad. To je čas, ko se narava prebuja, ko se svet odene v pisane barve in dobi sonce moč, da kar objame s toploto in prijetnostjo. Morebiti mi je pomlad bližje tudi, ker maja praznujem rojstni dan.
Vam bo poleg rojstnega dneva letos pomlad prinesla še kaj posebnega?
Pripravljam izid novih pesmi. Še posebej vesela sem, da smo na pobudo maestra Gorana Šarca obudili pesem Sonce mojih dni, ki jo v originalu izvajajo Simona Weiss in Slapovi. Mi smo jo na novo posneli v sodelovanju z Ansamblom Spev. Čaka me sodelovanje na glasbenem festivalu v tujini, veliko glasbenih nastopov in seveda priprava na novo sezono Poletnega pozdrava, ki jo bomo zaokrožili septembra s festivalom Slovenska polka in valček 2023. Ob tem pa seveda doma še malce vrtnarjenja, urejanja okolice hiše in še kaj. Luštno bo!
Saj res, pred kratkim ste se vselili v nov dom – ste se že ugnezdili?
Mesec december je bil tisti prelomni, ko nam je uspelo uresničiti sanje in si ustvariti dom. Pred tem smo namreč živeli v zelo majhnem stanovanju, zato smo res vse moči vlagali v dokončanje hiške. In v dveh mesecih smo v novi domek že vnesli svojo energijo in svoje stvari. Seveda pa hiška še ni dokončana v celoti, vsak dan še kaj urejamo, končujemo, montiramo ...
Ste v novi hiši dobili svoj »sanjski prostor«?
Sem. Kuhinjo! Vedno sem si želela dovolj veliko kuhinjo, v kateri bom lahko kuhala, pekla ... In zdaj jo imam. To je bil res pomemben del načrtovanja in sem zelo vesela, da so mi v salonu kuhinj v Celju prisluhnili ter naredili kuhinjo po moji želji. Predvsem sem si želela dovolj prostora za shranjevanje in dovolj površin za odlaganje.
Zdaj ste torej ves čas v kuhinji?
Ja, odkar jo imam, ne mine dan, da ne bi česa skuhala, spekla, pripravila kakšnega narezka ...
Pri gradnji hiše ste ves čas aktivno sodelovali. Ste zdaj »sama svoj mojster«? Kaj znate na primer postoriti v hiši?
Izhajam iz družine, kjer sta mami in oče prava domača mojstra. Vsega se znata lotiti in to tudi odlično urediti. In tega sem se seveda priučila oziroma »nalezla« tudi sama. Postoriti znam veliko. Pravzaprav se lotim vsega, le elektrike ne, oziroma menjam kakšno sijalko, to pa je to. Ati me je naučil, da sta elektrika in voda lahko zelo nevarni, zato to prepuščam mojstrom. Zelo rada pa sestavljam pohištvo. V novi hiši sem sama sestavila veliko pohištva po sobah.
Vaša Ema bo šla letos v prvi razred – kakšni občutki vas ob tem prevevajo? Kaj pa Ema meni o šoli?
Za nami je že vpis v prvi razred in odhoda v šolo se vsi trije zelo veselimo. To je pričakovanje nečesa novega: novih znanj, novih prijateljstev, novih doživetij in ne nazadnje tudi poti v večjo samostojnost in razvoj lastne osebnosti. Z možem Alenom pri Emi z veseljem opažava, da je že pripravljena na to, da se bo kmalu podala na novo pot. Je že v obdobju, ko izbira šolsko torbo. Res pa je, da ima dve starejši sestrični, stari deset in trinajst let, in je že nekaj časa vsaj posredno v stiku s šolo.
Bliža se dan žena – kaj vam pomeni ta dan?
Rada imam vse praznike, ki vsaj malo vabijo k praznovanju in slavljenju lepih stvari. Fino bi bilo, da bi bil dan žena dan, ko bi si ženske vzele trenutek zase, si privoščile vsaj kakšno sproščeno kavo in klepet s prijateljicami ali pa obisk frizerja, dobro masažo, nekaj sladkega. Ženske smo mame, smo tiste, ki ohranjamo življenje in dajemo že s tem vedno novo upanje, novo moč, in lepo je, da imamo praznik, ki je posvečen vsem ženskam. Sicer pa smo kot rožice, ki najlepše zacvetijo v harmoničnem odnosu s partnerjem – ko se čutimo ljubljene.
