Na stare tirnice in še dlje
Berlinale se je letos vrnil v čase pred pandemijo. Festival kot srečanje vseh, ki imajo radi filme, brez covidnih omejitev, festival, na katerega prihajajo zvezde, ki jih pričakuje množica oboževalcev, in festival, ki je politično angažiran in se tudi sicer zaveda 21. stoletja.
Organizatorji so letos, kar zadeva okolje, storili še korak več, po mnenju nekaterih obiskovalcev korak preveč. Ne le, da so neprestano opozarjali, da je rdeča preproga, po kateri se sprehajajo zvezde, reciklirana iz ribiških mrež, po novem te iste zvezde na prizorišče pripeljejo avtomobili na vodikov pogon. Prigrizki na sprejemih so bili strogo vegetarijanski, pika na i pa je kava, ki so jo ponujali le z ovsenim mlekom.
Skoraj se zdi, da so vso moč uperili v jasna okoljska sporočila in malo pozabili na osnove - to so prizorišča projekcij in njihova dostopnost. Nekatera utečena so zamenjali z novimi, za katera celo Berlinčani še niso slišali. Nadomestni prevozi z avtobusi pa so botrovali zamudam gledalcev na projekcije filmov, ki jih je bilo letos skoraj 300.
Berlinale slovi po tem, da je dostopen kar najširšemu občinstvu. Dvorane so bile polne, občinstvo pa, kljub dežju in vetru, skozi katera se je prebijalo do filmov, zanosno in veselo, da lahko ponovno uživa v skupinski izkušnji ogleda.
Zlati medved
Kot je ob podelitvi zlatega medveda povedala predsednica mednarodne žirije Kristen Stewart, človek kljub številnim teorijam o tem, kako vrednotiti in kategorizirati filme, preprosto ve, kdaj gleda umetnino. To velja za film Sur l'Adamant režiserja Nicolasa Philiberta.
Priznani dokumentarist Philibert je na tiskovni konferenci pred projekcijo filma povedal, da se s kamero pogosto lažje približa ljudem in tako premaga lastne strahove. Dokumentarne filme posname zato, da bi sam kaj bolje razumel, nikoli pa, da bi se postavil nad druge in tolmačil svet.
To ga nemara druži tudi z zaposlenimi na Adamantu, ki ljudi ne obravnavajo pokroviteljsko, kot bolnike, temveč z njimi z veliko mero zanimanja in razumevanja delijo skupni čas. V filmu ni vedno jasno, kdo med njimi je pacient in kdo zaposleni, prav tako gledalec v nobenem primeru ne izve diagnoze.
Nagrade žirije in srebrni medvedi
Nagrado žirije je prejel portugalski film Mal viver Joaa Canija o travmatiziranih ženskah, ki vodijo propadajoč družinski hotel. Velika nagrada žirije je šla nemškemu filmu Roter Himmel Christiana Petzolda. Kot je povedal na predstavitvi filma, je želel posneti film o mladih, a je, kot je zanj značilno, kmalu spodmaknil definicijo žanra.
Srebrnega medveda za najboljšo režijo je prejel Francoz Phillipe Garrel za film Le grand chariot. V filmu, kjer igrajo njegovi trije otroci, gledalstvu približa umetnost lutkarstva in njeno preživetje.
Za najboljšo igro v glavni vlogi je srebrnega medveda prejela deklica Sofia Otero za nastop v španskem filmu 20.000 especies de abejas. Sofia igra dečka, ki se je rodil v napačnem telesu.
Za najboljšo igro v stranski vlogi je srebrnega medveda prejela Thea Ehre za nemški film Bis ans Ende der Nacht. V filmu igra transžensko, ki se znajde v spletkah ljubezni, izdajstva in kriminala.
Srebrnega medveda za najboljši scenarij je prejel nemški film Music Angele Schanelec.
Srebrni medved za izjemni umetniški dosežek je šel filmu Disco boy oziroma francoski direktorici fotografije Helene Louvart.
Za najboljši kratki film je bil nagrajen francoski film Les chenilles Michelle in Noel Keserwany. Za najboljši dokumentarec je bil razglašen mehiško-nemški film El Eco Tatiane Huezo.
