Ana Bešter Bertoncelj se je nekdaj spogledovala s kamerami, bila je voditeljica oddaj Štiri tačke in Avantura, danes pa jo zanimajo predvsem odnosi. Je psihoterapevtka in imago partnerska terapevtka, kot ljubeča mama pa se ukvarja tudi z vzgojo in starševstvom. Je mamica dveh navihanih fantičev, osemletnega Dana in enajstletnega Davida. Povprašali smo jo, kako brzdati vse večja pričakovanja otrok ob obdarovanju, ko pa nanje z vseh strani pritiska potrošniška lakomnost.
Seveda, pod smrekico so že pisma za Božička in Dedka Mraza. Mlajši še verjame v to, starejši pa se dela, da verjame, da dobi darila. (smeh) Zelo sta prisrčna, ko čakata, kdaj, kako in skozi katero okno kdo pride. To je lep obred.
Koliko dobrih mož pa prinaša darila?
Pri nas kar vsi trije. To prakso smo uvedli na začetku in še kar vztrajamo. Vsak prinese neko malenkost. No, sčasoma so se te malenkosti povečale, ker otrokoma še nisva razložila, da gre to iz najine denarnice. Imata najrazličnejše ideje, a ostajamo znotraj nekega okvirja.
Ravno zato so za nekatere starše prazniki precej stresni, ker imajo otroci danes velika pričakovanja. Kako jih brzdati?
Pričakovanja so res lahko zelo velika – tudi če imajo starši veliko, je vedno nekdo, ki ima še več, otroci pa se primerjajo med sabo. Tudi pri nas je ta zagata, otroka imata ves čas neke ideje, gledata katalog legokock, avtomobile … To smo rešili s seznamom, na katerega pišeta svoje želje, sčasoma te želje malo filtrirata, kaj jima je bolj pomembno. Največ dobita za rojstni dan, in to vesta, za ostalo pa imamo določene finančne okvirje in znotraj tega lahko izbirata. Sta se pa že zelo dobro znašla: včasih združita darilo, torej izbereta eno stvar za ceno proračuna obeh, enkrat sta celo vključila vse dedke in babice, imela sta cel projekt. To je super. Sama sta se tega domislila, praktična sta, našla sta rešitev. Zelo sta kreativna, kar je dobro za življenje. Z najine strani torej dobita neko finančno mejo za darila, znotraj tega pa kreirata sama. Ta darila so včasih malo večja, velikokrat pa tudi ne, ker želim, da vesta, da denar ne pade z neba. Hkrati jima ne želim dati popotnice, da se ne da, da ne moreta. Živela sem v družini, v kateri je bilo veliko ljubezni, a malo denarja, in imam te vzorce, da nekaj ne morem, da se ne da, da nimam. Svojima otrokoma nočem privzgojiti tega, tudi jima nočem dajati občutka krivde, da nimam in ne morem kupiti. Želim, da vesta, da je v redu imeti želje, da morda to trenutno finančno ni dosegljivo, a naj pomislita, kako bi to lahko vseeno dosegla, morda na daljši čas. Kaj lahko narediš, da prideš do tega? Ob praznikih ne želim dajati sporočila, da nekaj ni dosegljivo.
Kot rečeno, otrok naj dobi sporočilo, da z njegovo željo ni nič narobe. Imej želje, sanjaj, a zdaj v tem trenutku pač ni uresničljivo. Ni pa z željo nič narobe, ker včasih potem otrok zaključi, da njegove želje nikoli niso uresničljive. Pomembno je, da otroku damo dovoljenje, da so njegove želje v redu in da se lahko izpolnijo, če najde način ali na dolgi rok. Moj mlajši sin je navdušen nad avti in poleti smo na morju videli luksuzne avtomobile (supercars), ki za nas niso dosegljivi, a sem mu rekla, naj sanja, morda se to enkrat uresniči. In je dobil idejo, da bo zadel na Eurojackpotu. Ker mu ne želim zmanjševati teh želja, sem mu rekla, naj naredi še načrt B – pa je rekel, da bo potem zadel na lotu. (smeh) Nasmejala sem se in rekla, naj kar sanja, bomo videli, če se kdaj uresniči.
Nekateri otroci so vajeni, da dobijo vse, kar si zaželijo. Verjetno to ni dobro?
To je druga skrajnost. Tudi če bi imela ogromno denarja, bi zelo pazila, da otrok ne bi dobil vsega, kar si zaželi. Ravno zato, ker je pomembno, da ima želje, ker so te notranja motivacija, da nekaj naredi, se premakne, spremeni, napreduje. Če mu vse damo, mu onemogočimo to izkušnjo. Potem je tudi odvisno od tega, kakšne vrednote imajo starši. Največji izziv je, če starši z darili kompenzirajo svojo odsotnost. Čeprav imajo otroci velike oči in si želijo tistega, česar nimajo, je največje darilo, sploh za praznike, da so starši doma in prisotni, si vzamejo čas za otroke, se igrajo z njimi, sankajo, naredijo skupaj sneženega moža … To nič ne stane, je pa najbolj dragoceno darilo. Morda otroci danes tega ne vidijo, ampak je.
A ravno čas je danes najbolj dragocena stvar, strašansko smo zaposleni in velikokrat otrokom kupujemo ali dovoljujemo stvari samo zato, da dajo mir.
Priznam, da to tudi sama včasih naredim. Ne bi rada staršem nalagala še dodatne krivde, se je pa dobro tega zavedati, ker to ogromno potegne za sabo: otroci postanejo »nemogoči«, imajo nezaželena vedenja, se neprimerno obnašajo. Kadar se moja začneta tako obnašati, vedno del pozornosti usmerim vase ter pogosto ugotovim, da sem tisti teden ogromno delala in bila manj prisotna. In se potrudim malce več posvetiti njima, imam določene rituale, ki mi pomagajo vzdrževati to vez. S starejšim sinom denimo greva na sprehod, samo midva. To je najin čas, ko se poveževa, lahko mi kaj pove ali vpraša – to mu veliko pomeni. Mlajši pa ima raje igro. Otroci so različni in z vsakim moraš najti stik na njegov način. Med prazniki vam polagam na srce: vzemite si malo več časa za otroke.
Pravijo, da se nekateri otroci že rodijo trmasti, da se jih nikakor ne da ukrotiti. Je to res ali je to, da je otrok »nemogoč«, stvar vzgoje?
Mislim, da otroci prinesejo s sabo na svet določeno moč, energijo, vztrajnost … Nekateri so res po naravi »energijsko močnejši« – vse je bolj intenzivno, dlje časa trmarijo, vztrajajo pri svojem. So pa tudi različna obdobja, ko na primer rečemo, da je otrok začel trmariti – ne, začel se je razvijati, raziskovati, kdo je, ker ni več v simbiozi z mamo. To je naporna tranzicija in pomembno je, kako ga pri tem podpremo. Potem pa imamo v najstništvu popravni izpit. (smeh)
So torej otroci, ki se jih res ne da spremeniti?
Ne, ne verjamem tega. Otroci potrebujejo različne načine, kako priti do njih.Moja sta na primer zelo različna, eden zelo intenziven, drugi pa bolj introvertiran, zato sem se morala naučiti, da na drugačen način komuniciram z njima. Če bi se pri obeh obnašala enako, bi enega popolnoma zgrešila. Če ima otrok občutek, da je neviden, neslišen, se ga ne razume, nima stika s staršem, bo z neželenim obnašanjem začel klicati po stiku ali pa se bo popolnoma umaknil. Ta druga možnost je za starša lažja, za otroka pa prav nič. Če imate otroka, ki »najeda«, je to dober znak, ker še vztraja in išče stik. Ko se umakne, je na neki način obupal.
Otroka vzgajamo po najboljših močeh, a zunanji vplivi so, sploh danes, zelo močni?
Zato mora biti vez doma še močnejša. Občutek varnosti, sprejetosti, videnosti, razumljenosti – to je za otroka zaščita. To ne pomeni, da ne bo ničesar zunaj doživel, a je večja verjetnost, da bo prišel do vas in povedal, da ima problem. Ne moremo preprečiti vsega, a mislim, da smo starši vseeno vsaj do določenega obdobja odgovorni, da preprečujemo zunanje stike, sploh s tehnologijo. Tu sem zelo sitna mama, ker vidim, kam vse to pelje.
Kam?
V odtujenost, odvisnost, nepovezanost, pozornost je še bolj razpršena. Odvisnosti vedno bodo, a do zdaj ni še nobena prišla naravnost v našo spalnico in dnevno sobo. Moral si iti ven po alkohol ali drogo, tehnologija pa je del naših življenj. Mislim, da bo to šlo še naprej, v skrajnost, preden bo masa dojela, da ni vse dobro. Tehnologija je dobra kot orodje, a velikokrat služi kot pobeg, odklop, disociacija. Za mamo tehnologija pomeni še večjo neprisotnost – smo na telefonih, otrok pa gleda stalno neprisotno mamo. To je velik problem. Zato moramo občasno telefon odložiti in se res posvetiti otroku. A telefon je za veliko odraslih odvisnost, ki se je ne zaveda. To bo vplivalo tudi na odnose v družini, čeprav nočemo videti problemov, ki že nastajajo, so se vseeno priplazili med štiri stene.
A kako to »dozirati«, verjetno ne moremo popolnoma osamiti otroka od moderne tehnologije?
Kot mama dveh otrok popolnoma razumem, da starši včasih potrebujemo mir. A problem je, da imajo že mali otroci na kahlici pred sabo tablico ali da je vsa družina med kosilom na telefonih. Pri nas tega ni – za mizo ni nobene elektronike. Ko otroku damo telefon ali tablico, ga moramo izobraziti, ga naučiti o pasteh in mu dati vedeti, da karkoli se zgodi, lahko pride do vas. In ko pride s problemom, ga ne smemo nadreti, ker potem ne bo več prišel. Ko enkrat izgubimo otrokovo zaupanje, ga je težko zgraditi nazaj. Moramo ga poslušati, mu pomagati, ga podpreti … Pogovor, pogovor, pogovor!
Temu se izogibam, ker je to zunanja motivacija: če boš priden fantek, torej delal stvari, kot jaz hočem, dobiš nagrado, če boš poreden, pa te bom kaznovala. In potem imamo kot odrasli včasih težave, ker hočemo ugajati drugim zaradi občutka krivde oziroma da nismo videti slabi. Zato ne uporabljam kazni in nagrad. Bolj smiselno je uporabljati naravno posledico – če otrok nekaj polije, mora to pobrisati – ali pogovor. Oziroma postavimo mejo in razumemo, da bo imel otrok izbruh, to je normalno, ker je to izkušnja, kako iti čez frustracijo.
Verjetno je z vsem tem treba začeti že od mladih nog?
Najlažje je, ja, nikoli pa ni prepozno za menjavo sistema. Za to bo treba sicer vložiti več energije, ker je otrok že vajen nekih stvari. Še vedno pa je kazen boljša kot nič, ker nič pomeni, da ne obstaja, da ne dobi pozornosti. Negativno vedenje je otrokov klic po stiku, problematični otroci dobijo pozornost, a na napačen način.
Vse je klic po pozornosti?
Velikokrat. Ne zavedamo se tudi, da otroci zelo čutijo in se odzivajo na naše stanje: želijo pomagati, delajo probleme, da preusmerjajo pozornost, so nevidni, da še oni ne delajo težav … Zato terapevti delajo z družino, ne samo s problematičnim otrokom – ta je največkrat le simptom.
Darila kot kompenzacija za pomanjkanje časa in prisotnosti – kako to vpliva na otroka?
Vseeno so darila znak: spomnil sem se nate, pomemben si mi, vem, da ti je tole všeč … A ne morejo biti nadomestilo za donose. To prinaša občutek zapuščenosti, da nisi dovolj pomemben, dovolj vreden, da ne zaslužiš pozornosti starša, prisotnosti in ljubezni. To so temeljni občutki, da si kot človek zaželen, pomemben, sprejet, ljubljen … Če tega ni, kot odrasli to iščemo in naredimo vse, da to luknjo brez dna zapolnimo.
Potrošniška družba nam vtepa v glavo, da je denar enako sreča?
Sreča ni v tem, koliko denarja imam, ampak v notranjem zadovoljstvu. Čeprav gremo res zelo v to smer: zunanji videz, blagovne znamke, materialne dobrine … Kot psihoterapevtka imam dostop do pogleda za štirimi stenami in zadaj je slika velikokrat drugačna. Fotografije na družbenih omrežjih kažejo tiste tri, štiri sekunde sreče ali veselja v celem dnevu – če ni še to lažno. Vsak človek ima krize, padce, izzive, srečuje se s strahovi, paniko, krivdo, sramom in podobno, a tega ne dajemo na družbena omrežja. To je del življenja. A če obstaja slika, da je le popolno dovolj dobro, potem smo avtomatično vsi zafrustrirani. Morali bi razmišljati, kaj je zame dovolj dobro, kaj meni prinaša zadovoljstvo.
A otrok težko razmišlja o tem, sploh če je ves čas obkrožen z »navodili«, kaj vse mora imeti, da bo priljubljen, lep, popoln?
Vse takšne frustracije so priložnost za pogovor. Se je meni fino o tem pogovarjati vsak dan? Ne! Zagotovo bi raje počela kaj drugega, a vsaka situacija je lahko priložnost, da otroku, ki je v stiski, se počuti manjvrednega, kot starš dam drugo sporočilo. Ni dovolj samo reči, da to ni res, ampak se z njim pogovoriti o tem. Starši imamo ogromno izzivov, a tudi ogromno priložnosti. Otroku moramo dati vedeti, da ga bomo imeli radi ne glede na vse. Ta svet nas še bolj sili v to.
Kaj narediti v primeru, če je otrok razočaran nad darilom?
To sem tudi sama nekajkrat doživela, potem pa sem se naučila, da je otroka dobro poslušati. Zato naj napiše seznam želja in zagotovo lahko na njem najdemo kakšno primerno, ne predrago darilo, ki si ga otrok res želi.
Ampak velikokrat si želi nekaj zelo dragega. Mu namesto športnih copat Nike kupimo kakšne cenejše?
V tem primeru je bolje, da mu podarimo nekaj čisto drugega. On si želi točno te čevlje, če mu prinesemo druge, ga nismo »slišali«. In potem še zahtevamo, da je za to hvaležen. Raje mu jasno povejte, zakaj tega ne bo dobil. Lahko pa mu pridete nasproti. Poveste mu, koliko ste pripravljeni dati, in poskusite najti način, kako lahko sam pride še do preostanka zneska. Denimo doda svojo žepnino.
Kako ostati »ljubeča mama«?
Po vseh teh letih starševstva prihajam do spoznanja, da moram poskrbeti tudi zase. To je bila zame velika lekcija. Če bom izčrpana, izgorela, otroku ne bom mogla dati ničesar. Zato pazim, da si vzamem čas zase. To pravzaprav delam za vso družino: po tem sem zadovoljna in z njimi še bolj prisotna. V redu je tudi, če mama kdaj ni v redu – in naj to jasno pove, se umakne in poskrbi zase.
