»Zapustil nas je naš ata, soprog, ponos in ljubezen, Massimo Savić, zapustil nas je po kratki, a herojski bitki. In čeprav je odšel s tega sveta, bo v naših dušah živel večno: nasmejan, topel, močan, poln ljubezni in prežet z umetnostjo. Za vedno bova tvoji punci,« sta na njegovi uradni strani zapisali Eni in Mirna, žena in hči.
Savić se je rodil 6. junija 1962 v Pulju, kjer je tudi preživel otroštvo, pri 12-ih letih pa je z mamo preko italijanske Genove odplul v Avstralijo, kjer je mama v Sidneyu dobila službo pri bogati judovski družini Moss kot vodja trgovine.
Po samo dveh letih in pol se je Massimo vrnil v Istro in se vpisal sedmi razred osnovne šole, kjer je imel sprva velike težave, saj je v Avstraliji precej pozabil hrvaški jezik. S pomočjo sošolcev se je hitro adaptiral in uspešno končal osnovno šolo.
Vseeno pa je mladi Massimo zapadel v slabo družbo in sodeloval tudi pri tatvini trgovine, zaradi česar je dobil obvezne ure pri socialnem delavcu, ki je imel nanj izreden vpliv, fanta je vrnil na prava pota in ga usmeril v življenje. Vse manj je zahajal na ulico, vedno bolj je vadil svojo električno kitaro, ki jo je na kredit kupila mama, on pa jo je odplačeval s priložnostnimi deli. Pri 17 letih se je preselil v Zagreb in se tam vpisal v tretji letnik srednje šole.
Pod žarometi glasbenih odrov ga najdemo leta 1983, ko je s skupino Dorian Gray izdal prvi album Sijaj v tami in potem dve leti pozneje še Za tvoje oči.
Dorian Gray kot ena najboljših synth pop skupin bivše države ni imela srečnega konca, vsi člani skupine so redno eksperimentirali z drogo in to opravičevali z umetniškim delovanjem. Skupina je razpadla 1986 zaradi popolnega bankrota. Namreč, skupina je snemala na Švedskem in zaradi neresnosti porabilia skoraj 3-krat več dni kot jih je bil Jugoton pripravljen plačati. Zagrebška založba je od članov skupine zahtevala, da razliko pokrijejo iz svojega žepa. Menedžer Marijan Crnarić je uspel organizirati 42 koncertov po Jugoslaviji, od česar so glasbeniki dobili dnevnice, razlika pa je šla za pokrivanje dolga Jugotonu. Po številnih prepirh, ko so bili popolnoma brez denarja, so se fantje na ne najbolj prijateljski način tudi razšli.
Savić pa se je podal na samostojno pot, 1987 zapel fenomenalno Stranac u noči in v začetku devetdesetih izdal 4 albume v sodelovanju z legendarnim Zrinkom Tutićem.
Po petih letih premora se je na začetku novega stoletja vrnil z novim Albumom z naslovom Massimo, potem pa sta sledila dva vrhunska Vještina in Vještina 2, ki so Savića ne samo potrdila za vrhunskega vokalista, pač pa tudi enega največjih hrvaških glasbenikov. 2004 je po številnih nominacijah tudi prvič dobil hrvaško glasbeno nagrado Porin za najboljšo moško vokalno izvedbo in to ponovil še šestkrat v naslednjih letih, vsega skupaj pa je dobil 9 Porinov in izdal 17 albumov.
Sledili so številni projekti z znanimi glasbeniki, duet z Nanom Belanom in potem še z Arsenom Dedićem, 2011 pa je v sodelovanju z znanim skladateljem Predragom Martinjakom Peggyjem nastal hit Iz jednog pogleda. Z njim je Savić sodeloval vse do svoje prezgodnje smrti.
Leta 1989 je spoznal ženo Eni, ki je pisala tekste za Josipo Lisac, z Eni imata hčerko Mirno, ki je novinarka. Ženo je spoznal pri aranžerju Krešimirju Klemenčiću in takoj, ko je videl, pomislil, da je zanj nedosegljiva, da ni v njeni ligi. Vseeno sta postala par in Eni mu je stala ob strani več kot 30 let v eni najlepših ljubezenskih glasbenih pravljic hrvaške glasbe. Savić je za ženo rekel, da je najbolj inteligentna oseba, ki jo pozna, da je njegov heroj in zvezda vodnica.
Dve leti nazaj je praznoval 30-letnico svojega delovanja, še 5. novembra letos pa je imel veliki koncert v Areni v Zagrebu. Zadnja njegova pesem je Zamisli, ki jo je napisal pokojni Rajko Dujmić in jo je Savić posnel letos junija na željo Rajkove vdove Snežane. V spotu je Massimo Savić zaradi raka na pljučih že vidno oslabel in bolan. Raka so mu zdravniki odkrili konec oktobra in takoj začeli za agresivno terapijo, ki pa ni delovala. Zadnji koncert 5. novembra je želel odigrati za vsako ceno, zato je tudi uspel prepričati svojega onkologa, da je ta dežural v zaodrju z ekipo, če bi šlo kaj narobe, sam pa je imel narejeno pljučno drenažo. 23. decembra je za vedno utihnil njegov posebni glas.
