Smrt Siniše Mihajlovića je zagotovo pretresla svet nogometa in športa na splošno. Nekdanji nogometaš in trener je vse vedno prepričal ne le s svojimi odličnimi trenerskimi in nogometnimi lastnostmi, temveč tudi z zelo močnim značajem in enkratno osebnostjo. Prav ta in smisel za humor sta omogočila, da je bilo vzdušje na tiskovnih konferencah veliko bolj sproščeno, kot bi bilo sicer. Siniša Mihajlović je bil velik bojevnik, ki se je v zadnjih letih boril proti zahrbtni levkemiji in kljub temu ohranjal svojo veliko strast do nogometa. Bil je velik človek, velik nogometaš in zelo cenjen trener, znan in priljubljen po celem svetu. Še najbolj pa v sosednji Italiji, kjer je živel s svojo veliko in ljubečo družino.
Borovo - Vojvodina - Crvena zvezda
Siniša Mihajlović se je rodil 20. februarja 1969 v Vukovarju. Že od mladih nog je vedel, da je nogomet njegovo življenje, in njegova nogometna zgodba je bila res navdihujoča. Pot je začel v Borovu leta 1986 in v tem klubu ostal celi dve sezoni. Leta 1988 je poskrbel za prvi večji prestop v karieri, ko je podpisal pogodbo za Vojvodino iz Novega Sada.
Že takoj se je videlo, da je pravi fenomen, saj je na 73 tekmah dosegel 19 golov. Že takrat sta do izraza prišla njegov močni strel - kot iz topa ter odlična tehnika izvajanja prostih strelov, zaradi katere bo za vedno veljal za enega najboljših vseh časov. 10. decembra 1990 je naredil premik v karieri. Ljupko Petrović, s katerim je Mihajlović sodeloval tudi v Vojvodini, ga je pripeljal v Crveno zvezdo, s katero je le pol leta pozneje postal evropski prvak.
Crvena zvezda osvojila evropski pokal prvakov
29. maja 1991 je Crvena zvezda iz Beograda osvojila evropski pokal prvakov, predhodnika današnje UEFA Lige prvakov. Finale so igrali na italijanskem stadionu San Nicola v Bariju, nasprotnik jugoslovanskih prvakov pa je bil francoski Olimpique iz Marseilla.
Na stadionu je bilo več kot 56.000 gledalcev, ki po regularnem delu in podaljških niso videli golov. Pri izvajanju enajstmetrovk so bili uspešnejši nogometaši Zvezde (5 : 3) in tako priigrali edino zmago v Ligi prvakov za katerokoli jugoslovansko moštvo. Za Zvezdo so zadeli vsi izvajalci enajstmetrovk (Prosinečki, Binić, Pančev, Mihajlović in Belodedić), za Francoze pa je že v prvi seriji usodno zgrešil Amoros, kar je tudi odločilo končnega zmagovalca.
Crvena zvezda svetovni prvak in odhod v Italijo
Pri Zvezdi je ostal do leta 1992, 8. decembra pa je z njo postal svetovni prvak v Tokiu, ko so rdeče-beli premagali čilski Kolo Kolo s 3 : 0. Potem je bil čas za odhod v tujino. Preselil se je v Italijo in tam nastopal do konca svoje izjemno bogate kariere. Od leta 1992 do 1994 je igral za Romo.
Sčasoma se je nogomet spreminjal, Mihajlović pa je prevzemal vse bolj obrambno vlogo. V njem je Sampdoria leta 1994 videla ključno okrepitev, Mihajlović pa je v klubu iz Genove ostal do leta 1998. Odigral je 110 tekem in dosegel 12 golov. Odlično je sodeloval s trenerjem Svenom Goranom Eriksenom in Vladimirjem Jugovićem, soigralcem iz Crvene zvezde, s katerim si je eno leto delil slačilnico v Vojvodini.
Zadnji klub je bil Inter
Leta 1998 se je za 8,5 milijona funtov preselil v Lazio in z njim že avgusta istega leta osvojil italijanski superpokal. Za Lazio je odigral 126 tekem in dosegel 20 golov, nato pa naslednje leto osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, pa tudi evropski superpokal v finalu s Sampdorio (5 : 2). V Laziu je ostal polnih šest let, v tem času pa je bil njegov soigralec Dejan Stanković, ki je postal njegov boter. Zadnji klub v njegovi karieri je bil Inter, za katerega je igral od leta 2004 do 2006 ob koncu kariere.
Vrhunski trener
Skoraj celotno trenersko kariero je preživel v Italiji. Treniral je ekipe, kot so Inter, Bologna, Catania, Fiorentina, Sampdoria, Milan, Torino in nazadnje Bologna, s katero se je precej burno razšel. Prav tako je bil v obdobju od 2012 do 2013 selektor srbske reprezentance, leta 2018 pa je imel krajši izlet na Portugalsko, ko je bil trener lizbonskega Sportinga.
Siniši Mihajloviću so julija 2019 odkrili levkemijo, proti bolezni se je boril cela tri leta. Premagal jo je, a se je vrnila, še močnejša … Žal je zmagala.
