»Upamo, da bomo tudi v tretje zbrali milijon evrov, toliko ljudi je, ki potrebujejo pomoč,« nam je povedal ’junak’ Miha Deželak, eden od trojice voditeljev, ki je bil na Radiu1 v ponedeljek zjutraj. Drugih dveh, priljubljenega Denisa Avdića in zabavne Jane Morelj ni bilo; Denis je že oddelal svoje in šel domov počivat, saj ga je zvečer čakal še stand-up nastop, Jana pa je zbolela za korono. Miha kar trka po mizi, da bo v četrtek zdrava in v studiu.
Še nekaj dni je radijskega dobrodelnega maratona, kjer boste kar 28 ur pred mikrofonom. Kakšni so za vas ti zadnji dnevi?
Vsako leto sem decembra v pričakovanju, po vseh teh letih – tokrat dobrodelna sredstva zbiramo že osmič – imam že kar občutek, kako se stvari streže, a vedno nas kaj preseneti. Nikoli ne gre vse po načrtih: Jana je zdaj zbolela in kar potrkal bom, da bo v četrtek že v redu. Ne predstavljam si, da bi pri tem projektu kdo od nas treh manjkal. Denis ima ta mesec toliko stvari, v Hali Tivoli ima svoj stand-up nastop dva dni zapored. To je velika odgovornost in zanj tudi velika sreča, ker se po tako dolgem času vrača na oder in v tem zelo uživa. A jasno je, da ga to tudi strašno izčrpa. No, jaz vem, kaj se zdaj dogaja v njegovi glavi: on računa, da izpelje še predstavo, pa maraton, potem pa je čas, da gremo vsi na počitnice. Zdaj pa moramo stisniti, da bi bila naša dobrodelna zgodba čim bolj uspešna. Do sedaj smo dvakrat zbrali čez milijon evrov in imamo sanjsko željo, da bi se zadeva ponovila še v tretje. Joj, kako bi bilo to dobro!
Vas je presenetil tisti prvi milijon, to je bilo v času epidemije?
Ta prvi milijon nas popolnoma šokiral, sezul. Nismo pričakovali, da se lahko to zgodi tako hitro. Spomnim se odprtih ust, veselja, vzklikov, jok in solze sreče ter skoki od veselja. Da lahko pomagaš toliko ljudem, je res res lepa stvar. Osrečiti toliko družin, omiliti (vsaj malo) toliko stisk... to je neprecenljivo.
Ja, poznamo zgodbe in ljudi tudi obiščemo, preverimo, kako se je stanje spremenilo, v kakšni meri se je spremenilo, kaj je za njih drugače. Bistvo pa je to, da jim vliješ neko upanje, da niso sami in osamljeni. Da je nekdo opazil, da so v težavah in da jim pomaga. Tako tudi sami dobijo več upanja, da bodo enkrat le splezali na to zeleno vejo. Čeprav za nekatere družine to ni rešitev, a je dobrodošla pomoč, ki rešuje kritično stanje – potem pa je na vrsti garanje, da splavajo, če splavajo, iz težav.
Je kakšna zgodba, ki je ne morete pozabiti?
Meni osebno so najlepše zgodbe te, ko pridejo ljudje in rečejo: še pred leti smo mi potrebovali pomoč in smo jo tudi dobili, zato zdaj, ko smo v boljši situaciji, še toliko bolj z veseljem doniramo z veseljem za druge, ker mi razumemo, v kakšni stiski se lahko človek znajde. Ker to se lahko zgodi komur koli, meni in tebi... nekaj se podre, pride kaj nepričakovanega, kakšni dolgovi ali bolezen in hitro se sesuje cel cvet. Takrat potrebuješ nekoga, ki ti pomaga in te dvigne, da nisi sam.
(Smeh). Jaz sem psihološko zelo močen, kar se teh stvari tiče in se sploh ne dam. Četrtek že imam v glavi rezerviran za dobrodelni maraton, zato ne bom zbolel in bom v top formi. No, enkrat se mi je zalomilo in sem šel predčasno domov z dobrodelnega maratona. Nisem zdržal, ker se prišel naravnost v studio po Ski Openingu, poškodovan in bolan. To je bila res slaba kombinacija, imel sem počeno rebro in močan prehlad. Ob treh zjutraj so me takrat poslali domov in to je pustilo grenak priokus, ker nisem zdržal do konca. A takrat kaj drugega ni bilo mogoče narediti.
Pa imate kakšno strategijo, kako zdržati do konca – kaj jesti, kaj piti, ali oddremate kakšno urico?
Nič ne spimo, vmes le zapremo oči za kakšnih 10 minut, to res paše. Sicer pa ni nič takega, 28 ur pokonci lahko vsak zdrži, to je ena noč brez spanja, kar je zagotovo dal skozi že skoraj vsak. Je pa čustveno zelo naporno, ker moraš v vodenje dati čim več energije in čim več sebe. Tako je ves čas prisoten ta čustveni vrtiljak: zabavni gostje, potem pride težja zgodba družine in spet zabavni gostje in še bolj težka zgodba družine in tako naprej. In to je tisto, kar te izčrpa – ves čas iz smeha v solze. Ko je tega konec, potem doma spim kot top. Za prehrano imamo dobro poskrbljeno, a smo si zelo različni: Denis je zelo malo, ker pravi, da ga hrana uspava. Midva z Jano pa jeva normalne obroke, ne pretiravava pa s sladkarijami. Včasih zelo paše juha, pa čaj.
Res smo presenečeni, imen in priimkov gostov nam ne izdajo, to pripravi uredništvo in dejansko skrivajo, kdo bo prišel. Res pa je, da nekatere goste kar pričakuješ, ker vedno pridejo: na primer Damjan Murko, on pride vsako leto, Uroš Slak, pa glasbeni gostje. Pa kuharji, ti so tudi zvezdniki, lani je bila super zgodba, ko je prišel Tomaž Kavčič. Prinesel je panettone – mislil sem, da je to taka zadeva, kot jo kupiš v trgovini, a on jo je naredil tako dobro! Enega smo tudi dobrodelno prodali. Vedno se zgodi nekaj posebnega.
Lahko pa vas pride pogledati kdorkoli, kajne?
Tako je. Mi smo na Mestnem trgu, tam je super studio, vsak nas lahko pride pozdraviti, tam lahko tudi dobrodelno darujete naravnost v skrinjico, sicer pa se denar lahko nakaže preko SMS sporočila na številko 1919. Dejansko nas obišče veliko otrok, veliko poslušalcev, tako da imamo precej druženja. Letos pripravljamo tudi koncert na Kongresnem trgu ob 19. uri 23. decembra, slišali boste hrvaško skupino Vatra, pa Mirana Rudana, Flirrte in skupino California, ki so se za ta namen spet združili po dolgih dolgih letih. Še neko presenečenje bo, povezovali pa bomo mi trije. Koncert bo brezplačen, da bi čim več ljudi doniralo.
Za promocijo dobrodelnega maratona ste imeli tudi mini turnejo, kjer so vas ljudje tudi lahko videli, kako v živo ustvarjate program. Kakšen je bil odziv?
Vsako leto na drugačen način promoviramo dobrodelni maraton, letos smo prvič naredili mini turnejo, obiskali smo Slovensko Bistrico, Šentjernej, Ajdovščino in Šenčur. Bilo je zelo pozitivno, ljudje so nas prišli pozdraviti in pogledati, kako sploh radio zgleda. Mi smo namreč na odru in oddaja poteka v živo – je enako, kot da bi bili v studiu. Vmes pa smo še malo zabavali ljudi z vici, plesom in glasbo,. Ljudje so lahko videli, kako poteka radijski program in obiskovalci so rekli, da jim je bilo to zelo zanimivo. Opozarjali smo na dobrodelni maraton in ljudje so vpričo nas pošiljali SMSje.
Kako pa vi praznujete praznike?
Letos bomo doma v družinskem krogu. Ta december je naporen tudi zame, ves čas sem naokoli.
Ste z Denisom in Jano prijatelji tudi zasebno?
Smo prijatelji, kdaj se podružimo tudi izven oddaje. Nismo le sodelavci, v teh letih smo se dobro spoznali, tako dobre kot tiste ne tako dobre plati. Zato smo dober tim, ker smo si tako različni.
Takoj po dobrodelnem maratonu je moj fokus že tam, na kolesarski ali kar koli že bo za voziti dobrodelni turneji, to mi povedo v zadnjem trenutku, lani sem imel kvadrocikel, da se je lahko kdo peljal z mano. Tam je fokus čisto samo na meni in zato se tega vsako leto lotim z veseljem in odgovornostjo. Januarja se vrnem v službo in takrat se začenjam pripravljati psihološko in fizično, nabiram kondicijo. To je zame veliko veselje, že osemkrat sem šel po Slovenji in vedno znova me preseneti množične in pozitiven odnos ljudi. Lepo je, ko te ljudje povsod poznajo, vedo, za kaj gre in da lahko pomagajo.
Imate kakšne želje za prihodnje leto?
Želim si, da bi nas ljudje še naprej radi poslušali, da bi imeli tako dobro skupnost s poslušalci. Ker ne rečejo več: koliko boste zbrali, ampak zdaj se pogovarjajo: koliko bomo zbrali. In to mi je všeč, da se je ustvarila homogena skupnost, ki ima takšno moč. Stopimo skupaj, ko je treba.
