Evropska filmska akademija je v soboto razglasila evropske filmske nagrade. S skoraj vsemi glavnimi nagradami je slavila satira Trikotnik žalosti, ki je prejela nagrado za najboljši film kot tudi za najboljšo režijo in scenarij, te je prejel švedski filmski ustvarjalec Ruben Östlund, ter nagrado za najboljšega igralca, ki je šla Zlatku Buriću.
Trikotnik žalosti je satira, v kateri so vloge in razredi obrnjeni na glavo. Manekena Carl in Yaya se prebijata skozi svet mode, hkrati pa raziskujeta meje svojega razmerja. Par je povabljen na luksuzno križarjenje, na katerem se znajde cela paleta izjemno bogatih potnikov, od ruskega oligarha, britanskih trgovcev z orožjem do neobičajnega kapitana, alkoholika, ki citira Marxa. Križarjenje se konča katastrofalno. Carl in Yaya se znajdeta na zapuščenem otoku s skupino milijarderjev in eno od ladijskih čistilk. Hierarhija se nenadoma obrne na glavo, saj je čistilka edina, ki zna loviti ribe …
Najboljša igralka Vicky Krieps za vlogo Sisi
Za najboljšo igralko je bila razglašena Vicky Krieps za vlogo Sisi v filmu Korzet. Film je bil nominiran za več nagrad, tudi za najboljši film in režijo, za katero se je potegovala avstrijska filmska ustvarjalka Marie Kreutzer, a je odšel brez drugih kipcev.
Enako usodo si je delilo tudi več drugih filmov, ki so bili nominirani v več kategorijah, a so ostali brez nagrad. EFA je namreč v kategoriji igranih evropskih celovečercev nominirala pet filmov, poleg Trikotnika žalosti in koprodukcijskega filma o avstrijski cesarici Elizabeti še film španske režiserke Carle Simon Alcarras, belgijsko-nizozemsko-francosko koprodukcijo Blizu v režiji Lukasa Dhonta in koprodukcijo štirih evropskih držav Holy Spider v režiji iranskega režiserja Alija Abbasija. Imena teh celovečercev so se pojavljala tudi pri nominacijah za najboljšo režijo, scenarij in najboljšo igralko oz. igralca, a so, kot omenjeno, ostala brez nagrad.
Nagrajena tudi Slovenija
Na sobotni triurni prireditvi so sicer podelili še več drugih nagrad. Med prvimi je slavila Slovenija, saj je bila kot prva razglašena nagrada za kratki film, ki jo je prejel kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić. Film popelje gledalca na izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice, ki povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja.
Nagrajena je bila tudi slovenska manjšinska koprodukcija Telesce, prvenec italijanske režiserke Laure Samani, pri katerem je kot direktor fotografije sodeloval Mitja Ličen. Film je prejel nagrado Fipresci za evropsko odkritje.
Najboljši dokumentarni film
Za najboljši dokumentarni film je bila razglašena litovsko-francosko-nemška koprodukcija Mariupolis 2, ki jo je režiral Mantas Kvedaravičius. Nagrado je v njegovem imenu prejela hči, ker je bil litovski režiser spomladi ubit v času snemanja tega dokumentarca med obleganjem ukrajinskega Mariupolja.
Najboljša komedija
Za evropsko komedijo so razglasili španski film The Good Boss, ki ga je režiral Fernando León De Aranoa, za najboljši animirani film pa koprodukcijo No Dogs or Italians Allowed v režiji Francoza Alaina Ughetta.
Nagrada za življenjsko delo
Za življenjsko delo je bila nagrajena Margarethe von Trotta – nemška filmska režiserka, scenaristka in igralka. Ob prejemu je spomnila, da je šele tretja filmska ustvarjalka, ki je prejela to nagrado v 35 letih podeljevanja nagrad, ko so jih prejemali moški kolegi.
35. podelitev evropskih filmskih nagrad sta vodila islandska igralka Kristjánsdóttir ter umetnik in komik Hugleikur Dagsson. Večkrat sta se pošalila na račun Islandcev in Islandije, pa tudi prireditve, med drugim sta dejala, da je podobna podelitvi oskarjev, le da so vsi filmi tuji.
