Odkar sem odkrila Primoža Viteza in zasedbo Bossa de Novo, je moje življenje lepše. Mehkejše. Nežnejše. Ko se odpravim na daljšo vožnjo, so moj obvezni spremljevalec. Kako oni odpojejo in odigrajo Selmo, Ta stol, Pesem XIV. divizije, Ne prižigaj luči v temi, Sestanek pod rjuho, Miljacko, Twist …, pa pesmi v portugalščini in francoščini, da se ti topita duša in srce. Vsak december jih grem pogledat in poslušat tudi v živo. Letos bodo že drugo leto zapored nastopili v SiTi Teatru BTC, 27. decembra. Imeli bodo, kot mu sami pravijo, »tradicionalni izvenpraznični« decembrski koncert.
Primož, imate hčer in dva sina. Katero pesem ste jim prepevali, ko so bili majhni?
Teh pesmi je bilo precej, raznoraznih: od V tihem gozdu ob tabornem ognju do Čebelice Maje, vmes pa kakšno bossanovo, najraje Este seu olhar (Tom Jobim), po slovensko Ta tvoj pogled, ki smo jo na drugi plošči, ki je izšla leta 2009, tudi posneli.
Si jo še kdaj zaželijo?
Zdaj imajo vsi trije glasbeni okus, ki so si ga bolj ali manj izdelali sami. Lepo mi je kdaj, ko me seznanijo s kakšno muziko, ki je ne poznam. Tiste bossanove ne pojemo več skupaj, na pamet jo pa še zmeraj znajo. Oče ima pač bend in »počne svoje stvari«.
Koliko let že živi Bossa de Novo?
Dvajset let, okroglo. Prvi koncert smo imeli leta 2003 v Sax Pubu na Eipprovi ulici v Ljubljani. Igrali smo Aljoša Kosor (kitara), Igor Leonardi (kitara), Drago Ivanuša (harmonika) in jaz. Potem je vse šlo svojo pot: posneli smo pet albumov, imeli na stotine zanimivih koncertov, na najrazličnejših prizoriščih, od Križank in Cankarjevega doma do podeželskih lokalov.
Kar dosti članov se je zamenjalo, skoraj vsa ekipa, kako to?
Kitarist Aljoša Kosor je z mano v zasedbi od vsega začetka. Sicer pa je bend kot življenje, včasih traja kar dolgo, da se ustali. Vsekakor imam srečo, da sem lahko v teh dvajsetih letih igral s samimi izjemnimi glasbeniki. Danes – in zadnjih dvanajst let – ob Aljoši pri Bossa de Novo igrajo še Marko Gregorič (bas), Mitja Vrhovnik Smrekar (tolkala, kitara) in Sergej Ranđelović (tolkala, glas).
Kakšno glasbo igrate? Kakšen stil je to, bossanova, za tiste, ki je ne poznajo?
Bossanova izhaja iz Brazilije, nastajala in nastala je v petdesetih letih 20. stoletja, njena glavna avtorja sta Antonio Carlos Jobim kot skladatelj večine najbolj prepoznavnih pesmi in João Gilberto kot interpret s kitaro in glasom. Ta glasba je deloma nastala iz brazilskih glasbenih tradicij (samba), deloma pa se je zgledovala po jazzu in sodobni klasični glasbi, Jobimu sta bila zlasti blizu Claude Debussy in Maurice Ravel. Bossanova je podobna sambi, le da je harmonsko bolj poglobljena in prefinjena. V Braziliji velja za glasbo, ki jo imajo radi intelektualci.
Jaz bi rekla, da ste eden najbolj nežnih slovenskih bendov, tudi vaše petje je nežno, počasno, občuteno, še Pesem XIV. divizije ni prav nič borbena, agresivna.
Agresivna res ni, borbena pa je, ampak navznoter. Človek mora kdaj pogledati vase, se spoprijeti s samim seboj, da bolje vidi druge. Ta pesem je preveč lepa, Kajuh je napisal tekst, da bi lahko ostala samo pri zborovski partizanski interpretaciji. Res je, mi se večinoma ukvarjamo z glasbo, ki narekuje mehkejše, tišje izvajanje. Kdaj se lotimo tudi skladb, ki so v izvirnih izvedbah močnejše, silovitejše, bolj povnanjene, a jih umirimo in se njihovemu bistvu približamo s tišje strani.
Tradicionalni so bili vaši prednovoletni koncerti v Drami, zakaj ste se preselili v SiTi Teater?
Ljubljansko Dramo smo nekajkrat napolnili v času, ko je bilo deset ali dvanajst nedelj na sezono pod vodstvom ravnatelja Igorja Samobora rezerviranih za koncertni cikel Drama Akustika. Ta cikel je bil ukinjen ob začetku pandemije in pozneje ni več zaživel. S hvaležnim veseljem smo zato sprejeli povabilo direktorice SiTi Teatra Ane Kajzer in zdaj imamo tam že drugič zapored svoj, kakor mu pravimo, »tradicionalni izvenpraznični« decembrski koncert. Dvorana SiTi Teatra je izvrstno koncertno prizorišče.
Kaj vam pomeni ustvarjanje novih pesmi in poustvarjanje tistih, ki jih že poznamo? Je vznemirjenje ob ustvarjanju prvih in drugih podobno?
Seveda je vsakokrat nekaj posebnega, ko Mitja Vrhovnik Smrekar ali Marko Gregorič prineseta nov avtorski komad. A vseh se lotimo z enako zavzetostjo, saj gre zmeraj za naš intimni izbor, za naš odnos do glasbe nasploh. Vsaka umetnina ima avtorja, a ko pride v javnost, nekako postane javno dobro, dobrobit vsega človeštva. K univerzalni umetnosti prispevamo svoj kamenček, svoje branje sveta. Podobno je z jeziki, vsak je lahko udeležen v kateremkoli, če ga le dovolj zanima.
Zakaj francoščina?
Francoščina je zelo poseben jezik, noben drug jezik ne zveni podobno kot francoščina. Iz tega jezika je zrasla mogočna literatura, ogromno poezije, elegance in modrosti, veličastna filozofija, vplivna kultura. Seveda nas vsaka kultura lahko prevzame in nas na ta način sprejme vase. Francoski esprit je stvar francoskega jezika, je zgovoren, ne da bi bil blebetav, in eleganten, ne da bi bil nujno snobovski. In ne nazadnje: francoščina je v svetu izjemno uporaben in cenjen jezik.
Katere stvari se vam zdijo v življenju najpomembnejše?
Pred kratkim je v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšel moj prevod francoskih razsvetljenskih Maksim in misli, ki jih je v 18. stoletju napisal Nicolas de Chamfort, pa bi kar njemu prepustil odgovor na zadnje vprašanje: »Uživaj in daj uživati tudi drugim, pri tem pa ne škoduj ne sebi ne njim – v tem je, se mi zdi, vsa morala.«
27. december v SiTi Teatru BTC. Zasedba Bossa de Novo se po lanski izdaji albuma Twist, petega po vrsti, vrača na oder SiTi Teatra z osveženim in nadgrajenim programom. Brazilske klasike bossanove in sambe bodo oplemenitili novi aranžmaji nekaterih starih pesmi z vseh vetrov, slišali pa bomo tudi nekatere čisto nove, še neslišane skladbe. Pionirjem slovenske bossanove se bo tokrat pridružil mladi pianist in skladatelj Leon Firšt.
